Obstajajo bolečine, ki jih ne vidi nihče. Zgodbe, ki jih ne znamo povedati. Bitke, ki jih bijemo vsak dan – z nasmehom, ki skriva vihar v srcu. Svet nas uči, da moramo biti močni, popolni, ves čas nasmejani. A prava moč ni glasna. Je tiha, mehka in živi tam, kjer duša kljub vsemu še vedno verjame v svetlobo.Tisti, ki se zdravijo v tišini, vedo, da okrevanje nima urnika. Da čas ni sovražnik, ampak zaveznik. Da je pot ozdravljenja dolga, a na njej počasi spoznaš, kdo si v resnici. Zdraviti pomeni ostati. Ne bežati. Ne tlačiti bolečine, ampak ji dovoliti, da spregovori, dokler ne postaneš lažji.
V hrupu sveta je tišina zdravilo. V njej duša spet začne dihati. Ni treba vsega razložiti, povedati, dokazovati. Nekatere rane potrebujejo samo prostor, da se zacelijo – in mir. Vsaka duša ima svoj ritem. Nekdo potrebuje le nekaj dni, drugi mesece ali leta. In to je v redu. Zdravljenje ni tekmovanje, ampak nežno dejanje ljubezni do samega sebe. Tisti, ki se zdravijo v tišini, so pogosto ljudje, ki prinašajo svetlobo drugim. Ker vedo, kaj pomeni pasti. Ker razumejo, da nas življenje včasih zlomí – samo zato, da bi nas znova sestavilo bolj resnične, bolj mehke, bolj modre. Njihova moč je nevidna, a globoka. Spoznali so, da bolečina ni kazen, temveč učitelj. Da prav iz teme zraste hvaležnost, razumevanje in mir.
Zdraviti ne pomeni postati spet tak, kot si bil. Pomeni postati nekdo nov – z več svetlobe v očeh in več miru v srcu. Vsaka brazgotina je zgodba o preživetju, zemljevid, ki kaže, kje si bil in kako daleč si prišel. Danes objamem vse, ki vsak dan znova vstajajo, čeprav boli. Objem tistim, ki se učijo odpustiti, sprejeti, in si dovoliti biti nežni do sebe. Zdravljenje ni vedno lepo – včasih je samo tišina, solze in počasen korak naprej. A vedno je sveto.
In če to res dolgo traja, po poti izgubiš upanje. Ker smo samo ljudje in včasih je še kako potrebno, da te nekdo samo objame in ti zagotovi, da “vse bo ok”. Neko jutro se boš zbudila in ugotovila, da bolečina ne teži več tako močno. Da dihaš globlje. Da tvoje srce utripa v novem ritmu. V ogledalu boš zagledala svetlobo, ki si jo mislila, da si izgubila – le da je zdaj drugačna: mehkejša, bolj tvoja. Takrat boš vedela, da si ozdravela. Ne zato, ker si pozabila, ampak ker si odpustila in pustila, da življenje spet teče.
Zdravljenje pomeni vrnitev k sebi. Je učenje ljubezni do svoje zgodbe – tudi tistih poglavij, ki bolijo. In ko pride ta mir, pride tiho, a ostane. Ker ni zunanji, temveč notranji.
Objem vsem, ki se zdravite v tišini. Vidim vas. Čutim vas. Vaša svetloba se vrača – počasi, a zagotovo, z vsakim vdihom.
