V svetu, kjer se dan za dnem vrtimo med pričakovanji, nalogami, družbenimi normami in pritiski, pogosto pozabimo na najosnovnejše vprašanje: Kdo sem jaz?
Ne kdo bi morala biti. Ne kaj družba od mene pričakuje. Ne kakšna žena, mati, hči, sodelavka, prijateljica naj bi bila – ampak resnično, surovo, iskreno: kdo sem v svojem bistvu?
Življenje nas že od malih nog uči prilagajanja. Najprej staršem, potem učiteljem, sošolcem, nato delodajalcem, partnerjem, pričakovanjem družbe, modnim smernicam, algoritmom družbenih omrežij. Kot da smo figura iz gline, ki jo vsakdo malo preoblikuje – dokler se nekega dne ne pogledamo v ogledalo in se ne prepoznamo več. Oči so utrujene, duša je tiha, srce pa bije, a ne v ritmu veselja, temveč obveze.
Kdaj smo se začeli toliko ukvarjati s tem, kaj drugi mislijo o nas, da smo pri tem pozabili, kaj mi sami čutimo, kdo si v resnici želimo biti?
Kolikokrat smo si želeli reči »ne«, pa smo iz strahu rekli »ja«? Kolikokrat smo si želeli ostati doma, objeti tišino, a smo šli na dogodek, da ne bi razočarali? Kolikokrat smo se oblekli tako, kot smo mislili, da bomo všeč drugim, ne pa zato, ker bi se v tisti opravi počutili kot mi sami?
Vsakič, ko zapustimo sebe, svojo avtentičnost, svojo otroško iskrenost, s tem utišamo glas naše duše.
Otrok v nas še vedno živi – tisti, ki je tekel po travnikih, pobiral rože, se smejal na ves glas, se umazal, padel, vstal in sanjal. Ta otrok nas še vedno kliče, a njegov glas pogosto ne seže skozi zaveso naših skrbi, urnikov, planov, razočaranj, strahov. Prevečkrat slišimo le hrup sveta: “Bodi boljša.” “Zasluži več.” “Izgubi kilograme.” “Kupuj to.” “Objavi tisto.”
In življenje teče. Mineva. Medtem ko razmišljamo, kaj si bodo mislili drugi. Medtem ko primerjamo svoj vsakdan z idealiziranimi podobami drugih. Medtem ko pozabljamo na lepoto preprostosti, na čar tišine, na to, kako lepo je zjutraj pogledati v nebo, vdihniti globoko in si reči: “Živim. Tukaj sem. In dovolj sem.”
Duhovno prebujenje se pogosto začne s tišino.
S trenutkom, ko se umaknemo od zunanjega sveta in se zazremo vase. Morda boli, ker bomo našli zlomljene delčke, pozabljene želje, neizpolnjene sanje. A tam je tudi resnica. Tam smo mi. Ne bleščeča različica nas za svet – temveč čista, gola, ranljiva, resnična. In ko enkrat začnemo poslušati to resnico, se začne proces vračanja domov. K sebi. K tistemu otroku na sliki, ki roko izteguje proti nečemu večjemu, morda proti duhu, proti izgubljenemu jazu. Ta otrok ne potrebuje priznanja sveta. Ne meri svoje vrednosti v sledilcih ali aplavzih. Ta otrok samo je. In to je dovolj.
Vsak dan se imamo možnost spomniti: življenje ni vaja. Ni generalka. To je to. To je naš trenutek. In vsaka minuta, ki jo zapravimo za skrbi, kaj bodo rekli drugi, je minuta, ki nam je nihče več ne bo vrnil.
Zato se vprašaj. Iskreno. Brez filtrov in obrambnih mehanizmov:
Kdo sem bila jaz, preden mi je svet povedal, kdo naj bom?
In nato – nežno, z ljubeznijo – začni to osebo iskati. Po koščkih. Po spominih. Po občutkih. Morda boš jokala. Morda se boš smejala. A ne boj se. Tista resnica, tista pristnost, bo kot topla odeja okoli tvoje duše.
In življenje … bo nenadoma postalo tvoje.
