Že nekaj let je Škofja Loka moj dom, kraj, ki me vsak vikend pozdravi s svojimi srednjeveškimi ulicami, rdečimi strehami in zrakom, ki diši po zgodovini. Ko se sprehajam po starih ulicah, čutim posebno energijo, kot da se preteklost in sedanjost združita v en sam dih, vsak kamen pa nosi svojo zgodbo.
Škofja Loka ni le mesto, je mala zakladnica legend in skrivnosti. Njeno srednjeveško središče je med najbolje ohranjenimi v Sloveniji, z obzidji, stolpi in tlakovanimi uličicami, ki ponoči oživijo v posebno, skoraj magično vzdušje. Na hribu nad mestom stoji Škofjeloški grad, ki z mogočnim obzorjem ščiti mesto že stoletja. Danes v gradu deluje muzej, a še vedno krožijo zgodbe o pojavah in skrivnostnih prisotnostih. Stari vitezje in škofje se, pravijo, še vedno sprehajajo po hodnikih, puščajoč za seboj občutek skrivnostnega čara.
Med mestnimi legendami izstopa zgodba o črnem medvedu. Kot simbol mesta pripoveduje o vsem, kar je pomembno: pogumu, globokih povezavah in ravnotežju med človekom in naravo, ki je še vedno prisotno v Škofji Loki. Vsake dve leti mesto zaživi s Škofjeloškim pasijonom, najstarejšo upodobitvijo Pasijona v srednji Evropi. Ni le versko gledališče, temveč ritual, ki povezuje umetnost, duhovnost in tradicijo ter Škofjo Loko popelje v čas, kjer se sveto in skrivnostno srečata.
Mesto prepletata dve reki, Selška Sora in Poljanska Sora, in prav na mestu, kjer se njuni vode združita, čutiš posebno energijo narave. Tu se zdi, da reka odnaša vse, kar ne služi več, očisti, obnavlja in ustvarja prostor za tisto, kar je res pomembno. Ob tem toku človek začuti naravo na najgloblji ravni – dih se uskladi s tokom vode, srce umiri, misli postanejo jasnejše. Če pomislimo, da smo tudi sami narejeni iz vode, potem je jasno, kako na nas vplivajo reke; blagodejnost in mir, ki me vsakič znova očara v tem prečudovitem mestu je skozi čas postalo zame nekaj neprecenljivega. Konec koncev, za osebno srečo, ravnovesje in notranjo blaginjo, potrebujemo prav to: tišino, zvok vode in misli na paši.
Najbolj čarobna je tu jesen. Gozdovi in hribi se obarvajo v rdeče, oranžne, rumene in zlate odtenke, vsak sprehod pa postane doživetje vseh čutov. Ta naravna paleta barv poudari občutek skrivnosti in čarobnosti, zaradi katerega je Škofja Loka tako posebna. Vedno povem, da imam občutek, kot bi se tukaj čas ustavil; svetloba na ulicah, hrustljavo listje, črne lanterne na zidovih te kar popeljejo v preteklost; zaprem oči in vidim kočije, dolge žametne obleke in cilindre. In potem pomislim:
Res je, rojena sem v napačnem času.
Živeti v Škofji Loki, čeprav le za vikende, pomeni sprejeti zgodovino, vdihniti legendo in se prepustiti subtilni energiji, ki prežema vsak kamen. To je mesto, kjer preteklost in sedanjost govorita skupaj, kjer se vsakdan lahko spremeni v čarovnijo, in kjer vsak dan prinese majhne trenutke čudeža, očiščenja in notranje obnove.
