Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje.
V glavi sem imela željo, da bi napisala kolumno o ljubezni, ker je valentinovo skoraj pred vrati in tudi zato, ker je ljubezen gonilna sila, ki gradi mostove, premika zidove in najde poti, kjer jih sami ne vidimo.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.
Pregovor v italijanščini pravi: Anno nuovo, vita nuova, kar pomeni “Novo leto, novo življenje” in dejansko drži, da prav na začetku leta postavljamo temelje za vse, kar še prihaja.
Včasih gre za pogled, drugič za način govora, tretjič za roke, morda za obliko nosu ali pozornost, ki nam je namenjena.
Kraj, ki ga cel svet obožuje in hkrati kraj, ki dnevno pritegne horde turistov, a kaj ko ostaja v mojem srcu miren in spokojen, poln spominov, ki še pridejo.
Sama prisegam nanjo takrat, ko mi je človek zelo blizu, ko mu želim sporočiti ljubezen in povedati, da je oseba, ki poskrbi, da mi je toplo pri srcu.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
V sebi imamo gonilno silo in kot mačke, tudi sedem življenj. Preživimo. Pozabimo. Oprostimo. Gremo naprej. Takšne smo ženske.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.