In tukaj, obdana s tišino, ki jo tako obožujem, z vonjem lesa, ki mi polni dušo, z ognjem, ki ne greje le moje kože, temveč riše arhaične podobe, vtisnjene v moj spomin – tukaj se počutim popolnoma jaz.
Morda je danes, bolj kot kdajkoli, tiha revolucija prav ta: ponovno odkriti počasnost, prisotnost, umetnost poslušanja.
September s seboj prinaša posebno inspiracijo. Je čas sprememb, ko se poletna lahkotnost počasi preliva v umirjene jesenske tone.
Ko stopimo skozi vrata takšne kabine, vstopimo v prostor, kjer čas izgubi pomen.
Izberem sebe. Izberem svetlobo. Izberem življenje, ki diši po svobodi.
Morje me ziba, kot bi bila otrok v maminem naročju.
Ne moč nad svetom, temveč moč v sebi: mir, ravnovesje in pogum, da zaupamo poti, ki se razkriva.
Ženske. Hčerke lune, čuvajke ognja, šepetalke vetra, ki nosi zgodbe naših babic in pesmi naših hčera.
Ker mir ni odsotnost dogajanja. Je zavestna izbira, da ustvariš prostor, kjer tvoja duša lahko ponovno zadiha. In vedno, vedno se splača.
Izbira miru namesto kaosa, miru namesto konfliktov in sebe namesto kogarkoli, ki poskuša motiti harmonijo, ni dejanje hladnosti, temveč modrosti.