Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna.
Včasih je kar dobro pustiti vse in se malo resetirati.
Samo spustite, ker je vse le energija, vse le čaroben prah, ki ga lahko ujamemo. Ali zamudimo.
Ženske smo narejene z napako, ki nas včasih kar drago stane. Vedno postavljamo druge na prvo mesto in jih tako naučimo, da smo me na drugem.
Za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalokrat zaznamo. In cenimo.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.