Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Ko razmišljam o življenju danes, lahko rečem, da od nas zahteva le eno: odpornost.
V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.
Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Postavite se na noge, tako kot junakinje, ki so nam odprle pot, in verjemite, da jim tegobe niso bile prihranjene. Tudi nam niso. A kot rečeno: kdo si nas sploh upa sesuti?
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Počivaj v miru, moj prijatelj. Te imam neskončno rada in danes moji angeli praznujejo, ker so lahko vsi ob tebi. Imajo srečo.