Ko sem te točke zagledala na papirju, so mi dale misliti. Predvsem v smislu, da bi se bilo dobro zavedati, katere so stvari, ki jih v življenju lahko izboljšamo, dobra novica pa je, da jih tako ali drugače že imamo.
Ljudje, ki so odšli, izkušnje, ki jih imamo, ljubezen, ki ti je zlomila krila, prijateljica, ki živi predaleč, so stvari, ki jih v resnici nismo izgubili. So del nas in naše zgodovine.
Moški so super, a gre tudi brez njih.
Včasih pogrešaš prav to, kar ti je šlo na živce, in šele potem ugotoviš, kako so samoumevne stvari v resnici tiste, ki štejejo največ.
Z lepo knjigo, polno pozitivnih misli, sedim na klopci in uživam minute, včasih ure ter skušam ujeti vse različne odtenke življenja, ki me te dni lovi v pastelnih tonih, s kačjimi pastirji in željo, da bi odpotovala daleč stran
Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje.
Peter Pan je nekoč izjavil: “Živeti bo zelo velika pustolovščina.” Ali kdaj razmišljate o tem, kaj si pravzaprav življenje želi od vas? Ali je resnično tako, da življenje živite in ga ne le pasivno spremljate?
Želja po brezhibnosti in lepem je v nas, kot gen, ki nam je bil položen v zibelko in nas marsikdaj tudi razvedri, popestri življenje, pusti brez besed ter podari tiste čarobne trenutke pred ogledalom, ko se končno vidimo lepe, skoraj popolne.
V glavi sem imela željo, da bi napisala kolumno o ljubezni, ker je valentinovo skoraj pred vrati in tudi zato, ker je ljubezen gonilna sila, ki gradi mostove, premika zidove in najde poti, kjer jih sami ne vidimo.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.