Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu.
Od samega začetka sem razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Saj veste, kako je s tem: zdi se mi, da smo v obdobju, ko je ta ženska energija še kako pomembna, če pa deluješ in ustvarjaš v sklopu ekipe žensk, ki so povrh vsega še na pol čarovnice, toliko bolje.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.
Z leti sem se počasi oddaljila od znamenite Pete avenije, odkrila sem druge kotičke mesta, ki mi ponuja, kljub hrupu in vrvežu, neverjeten mir v duši.
Napotki so bili jasni: napiši 100 stvari, ki poskrbijo za tvojo srečo. In 100 se mi je zdela neverjetno visoka številka …
Vse ženske nosimo v sebi delček Alice v čudežni deželi, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Pomislim na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: “Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi.” Preprosto.