Nikoli, resnično nikoli ne bom obupala nad našim poslanstvom in energijo. Žalostno sprejmem tiste, ki so na vodilnih položajih in imajo občutek, da bodo v grob odnesle vse, zato ne samo, da ne delijo, temveč tudi ne privoščijo.
Zaprem oči in sem tudi jaz tam, brez skrbi, že štejem oblačke in razmišljam o kopalkah, potem pa hop, v vodo, ki je ravno prav hladna. Idealna zato, da me odnese daleč stran.
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Prevečkrat imamo doma pospravljene stvari, za katere menimo, da so le za “pomembne trenutke”. Podobno je z oblekami: tiste najlepše ne oblečemo nikoli, ker je za “posebne priložnosti”. Pred mnogimi leti sem ugotovila, da je moja posebna priložnost vsak dan.
Ah, kako noro lepo je biti ženska!
Ali se je torej potrebno sekirati? Seveda ne. Ali vse mine? Seveda.
Ko začutim te stvari imam občutek, da srce dela prevale: hop, hop, kot majhen otrok, zadovoljen preprosto zato, ker je živ.
Včeraj sem ujela kanček brezhibnega življenja, zato vam danes želim prav to: sončen dan in brez težav. Objem.
Ni nam treba iskati družbe ali partnerja, da bi se počutili srečni, potrebno je najti mir v sebi. Daleč od tega, da bi bilo lahko, a ko si enkrat tam, so vse težave nekoliko manjše.
Verjamem, da ima vsaka izmed nas svoje zgodbe pod senčnikom: prebiranje romantičnega romana, ki ti na koncu ne pusti prav nič filozofskega, temveč le čarobni občutek, da je vse na svojem mestu, je nekaj povsem edinstvenega.