V življenju pridejo trenutki, ko občutimo, da tla pod nami niso več trdna, čeprav se navzven nič ni spremenilo. Prostor, v katerem smo dolgo časa stali, se nam zdi pretesen, kot da so stene postale nižje in zrak težji. To ni znak, da je s tem prostorom nekaj narobe, temveč, da smo se mi spremenili.
Ljudje pogosto vztrajamo tam, kjer že dolgo ne pripadamo več, ker nas veže občutek dolžnosti, nostalgija ali strah. Naučili so nas, da je varnost v tem, da ostajamo, da ne tvegamo in ne zapuščamo znanega. Pa vendar prava rast pomeni tudi premik. Včasih nas življenje povabi na povsem nov oder, kamor spada naša prihodnost.
Ta “nekje drugje” ni nujno kraj na zemljevidu. Lahko je notranji premik, nova odločitev, drugačna misel, svež način, kako doživljamo vsakdan. Lahko je tišina, ki nam omogoči slišati lastni glas, ali pa sprememba, ki nas spet poveže z našo pristno energijo.
Srce velikokrat ve prej kot um. Najprej kot rahla nelagodnost, potem kot občutek, da nekaj manjka, dokler ne postane jasno: čas je, da odidemo naprej. Če tega klica ne slišimo, nas življenje samo premakne – skozi izkušnje, ljudi in dogodke, ki nas spomnijo, da pripadamo drugam.
Pogum je v tem, da sprejmemo selitev duše. Da priznamo sebi, da ne moremo cveteti v istem vrtu večno. Tako kot narava menja letne čase, tudi mi potrebujemo nove pokrajine, da se razvijemo.
Morda naš prostor danes ni tukaj, kjer stojimo. Morda je v novi zgodbi, v ustvarjalnem izzivu, v ljubezni, ki šele prihaja, ali pa v miru, ki ga še nismo okusili. Morda je naš prostor samo v tem, da si dovolimo svobodo biti to, kar smo.
Ko enkrat prestopimo prag in sledimo temu notranjemu klicu, se zgodijo čudeži: na poti srečamo ljudi, ki jih prej ni bilo, vstopimo v situacije, ki nam odprejo srce, in začutimo, da smo prispeli. Takrat razumemo, da je bil ves nemir samo priprava na nekaj več.
Če torej začutiš, da tvoj prostor ni več tukaj – prisluhni. Ne ustraši se premika. Kajti največji resnica in duhovnost sta v tem, da zaupaš sebi in življenju, ki te vodi naprej.
