V duhovnem svetu se o frekvenci pogosto govori kot o nečem, kar je treba doseči, osvojiti ali nenehno vzdrževati. Kot da bi bila visoka vibracija nagrada za dovolj zavestno življenje. A resnica je veliko bolj nežna.
Frekvenca ni nekaj, kar lovimo. Je naše naravno stanje. Dvigne se sama od sebe, ko odstranimo trenje – notranje upore, nezavedne vzorce in navade, ki nas oddaljujejo od prisotnosti.
Spodnjih deset navad ne znižuje naše frekvence zato, ker bi bile »slabe«, temveč zato, ker ustvarjajo notranjo težo.
Namen tega zapisa ni obsojanje, temveč zavedanje. Ko nekaj prepoznamo, lahko to tudi počasi spustimo.
1. Življenje v strahu
Strah skrči naše telo, dih in zaznavanje sveta. Usmerja nas v prihodnost, polno scenarijev, ki se pogosto nikoli ne zgodijo. Ko strah postane osnovno stanje, živimo v načinu preživetja in ne v načinu zaupanja. Višja frekvenca se ne rodi iz poguma brez strahu, temveč iz sposobnosti, da se vedno znova vračamo v sedanji trenutek. Tukaj in zdaj je prostor, kjer strah izgubi svojo moč.
2. Pretirana navezanost
Navezanost pravi: »Brez tega ne morem biti v redu.« Navezanost na ljudi, vloge, odnose ali izide ustvarja napetost, saj življenje nikoli ne miruje. Ko se učimo ljubiti brez posedovanja in želimo brez odvisnosti, se energija sprosti. Nenavezanost ne pomeni brezbrižnosti, temveč notranjo svobodo.
3. Upiranje temu, kar je
Notranje nasprotovanje realnosti – misli, kot so »to se ne bi smelo dogajati« – jemlje ogromno energije. Pogosto nas ne izčrpajo dogodki sami, temveč naš odpor do njih. Sprejemanje ne pomeni vdaje. Pomeni konec notranjega boja. Iz sprejemanja se rodijo jasnost, mir in resnična sprememba.
4. Presojanje
Presojanje – drugih ali sebe – zapira srce. Ustvarja ločenost, primerjanje in občutek večvrednosti ali manjvrednosti. Sočutje je višja frekvenca ne zato, ker bi bilo moralno boljše, temveč zato, ker je lažje. Ko presoja popusti, energija ponovno steče.
5. Opravljanje
Opravljanje nas energijsko veže na zgodbe drugih ljudi. Namesto da bi bili prisotni v svojem življenju, hranimo dramo, primerjanje in površinske pogovore. Zavestna beseda ima moč. Včasih je tišina najbolj čista oblika spoštovanja – do sebe in do drugih.
6. Življenje v preteklosti
Preteklost nas lahko uči, ne more pa biti naš dom. Ko stare zgodbe, rane ali nostalgija postanejo del identitete, energija obstane. Zdravljenje se zgodi, ko preteklost priznamo in jo spustimo. Frekvenca vedno prebiva v sedanjem trenutku.
7. Ignoriranje čustev
Potlačena čustva ne izginejo. Ostanejo ujeta v telesu in znižujejo našo vibracijo. Duhovna rast ne pomeni, da čustev nimamo, temveč da si jih dovolimo čutiti. Čustva so energija v gibanju. Ko jih sprejmemo brez sodbe, se lahko premaknejo in sprostijo.
8. Nenehno primerjanje
Primerjanje nas oddalji od lastne poti. Vsakič, ko se merimo z drugimi, zapustimo sebe in svoj ritem. Vsak človek ima svojo frekvenco, svoj čas in svojo pot. Te ni mogoče primerjati – lahko jo le živimo.
9. Zanemarjanje telesa
Telo ni ločeno od duha. Je prostor, skozi katerega se naša frekvenca izraža. Pomanjkanje počitka, neprimerna skrb in kronični stres ustvarjajo energijsko izčrpanost. Skrb za telo ni površinska – je oblika zavestne ljubezni do sebe.
10. Delovanje iz ega
Ego potrebuje nadzor, potrditev in primerjanje. Sprašuje se: »Kako izgledam?«, namesto »Kako se počutim?« Ko delujemo iz avtentičnosti in ne iz potrebe po dokazovanju, se energija razširi. Tam se zgodi lahkotnost.
Tihi uvid
Frekvence ne dvigujemo s prisilno pozitivnostjo ali z nenehnim »delom na sebi«. Dvigne se, ko odstranimo tisto, kar nas obtežuje. Manj strahu. Manj odpora. Manj presoje. Več prisotnosti. Več iskrenosti. Več nežnosti do sebe. Ko nehamo postajati nekdo »boljši«, se spomnimo, kdo smo v resnici.
Znižana frekvenca ni znak, da delamo nekaj narobe. Je povabilo k več zavedanja.
Vsakič, ko opazimo, kje se krčimo, kje se borimo ali kje nismo več v stiku s seboj, dobimo priložnost za mehkejšo izbiro.Ni nam treba postati nekdo drug. Ni nam treba biti ves čas »visoko vibracijski«. Dovolj je, da smo iskreni, prisotni in prijazni do sebe. Ko spuščamo strah, presojo, odpor in navezanost, se frekvenca ne dviguje z naporom, temveč z lahkotnostjo. In prav v tej lahkotnosti se spomnimo, da smo že doma.
