Jutri je 21. junij. In čeprav bo dan morda podoben vsakemu drugemu, jaz vem, da ne bo. To je dan, ki ne prosi za pozornost, pa vendar nosi eno najmočnejših sporočil leta. To je dan, ko se čas za trenutek ustavi, ko sonce zadrži dih, ko se svetloba razlije globlje – tudi tja, kamor običajno ne seže.
Solsticij. Vrhunec svetlobe. In tišina, ki jo prinese s seboj, ni prazna. Je povabilo.
Zame ta dan ni koledarski dogodek, ampak notranji obred. Brez odvečnega balasta, brez simbolov, brez hrupa. Samo jaz in svetloba. Samo trenutek, ko se usedem na tla, bosa, obrnjena proti zahajajočemu soncu. Vse pustim – misli, skrbi, podobe, pričakovanja. Samo dih. Samo srce. Samo prošnja, ki je ne izrečem na glas: naj mi bo dovolj to, kar sem. Sliši se preprosto, a morda ni, saj smo vedno v iskanju novega, drugačnega in boljšega, v tem hitenju pa pozabimo na bistvo: tukaj in zdaj je edino, kar imamo.
Jutri zvečer bom vzela skodelico zeliščnega čaja, morda sivko ali meliso. V roke bom prijela nekaj, kar me povezuje z zemljo – kamen, kos lesa, suho travo. Ne zato, da bi nekaj priklicala. Ampak zato, da se spomnim, da sem del tega kroga. Da sem enaka vodi, ki teče, listu, ki diha, soncu, ki žari.
Moj mali obred je preprost: ob sončnem zahodu bom izrekla v mislih, kaj želim pustiti za sabo. Kaj mi je postalo pretesno. Kakšne misli so me utrujale. In potem bom vse to nežno izdihnila.
V tem svetem trenutku ne bom prosila za nič. Samo dovolila si bom občutiti, da sem živa. In to je največ, kar lahko dam dnevu, ki me vabi, da sem popolnoma iskrena do sebe. Jutri se ne bom ukvarjala s svetom. Jutri bom le ženska pod soncem, ki se spoštljivo prikloni svoji duši. Solsticij mi vedno znova pokaže, da prava moč ni v moči. Ampak v zavedanju. V nežnosti. V sprejemanju.
Jutri bo dan svetlobe. A še bolj kot to – dan, ko se nebo nagne bližje. Da nas spomni, da nismo nikoli sami. Da smo del nečesa starega, modrega, svetega. In da lahko v tej luči vedno znova najdemo svojo pot. Moja je tukaj, sredi gozda, v hiši, ki je del moje duše, v kateri se vse umiri in se spojim z naravo, zelenjem in soncem. Vse je eno. Vse je ljubezen.
