Obstajajo kraji, ki jih ne najdeš na zemljevidu. Kraji, ki se ne oglašujejo in ne vabijo z napisi, ampak čakajo. Tiho. Potrpežljivo. Kot skrivni vrt. Skrivni vrt je prostor med resničnostjo in domišljijo. Je potka, poraščena z mahom, vrata, porasla z bršljanom, kljuka, ki se je dotakneš z rahlo negotovostjo. Kam vodijo? Morda na drugo stran. Morda v svet, kjer so barve globlje, zrak mehkejši in čas počasnejši. Svet, kjer so stvari magične in drugačne. V takem vrtu rože ne rastejo po pravilih. Cvetijo, kot čutijo. Vrtnice se prepletajo z divjimi travami, sonce proseva skozi krošnje in riše zlate vzorce po tleh. Tam ni popolnosti, je pa čar. In tišina, ki zdravi. Skrivna vrata so simbol poguma. Odpre jih le tisti, ki si upa verjeti, da obstaja še nekaj več. Da za vsakdanom obstaja plast nežnosti, igrivosti, skrivnosti. Da lahko stopimo skozi in za hip odložimo vse, kar je težko.
Morda tak vrt nosimo v sebi. Morda so vrata vedno blizu – v knjigi, v pogledu, v spominu iz otroštva. Včasih jih odpre vonj po vrtnicah. Drugič mehka svetloba poznega popoldneva.
Skrivni vrt ni kraj. Je občutek. In ko ga enkrat najdeš, veš, da čarovnija nikoli ni bila daleč.
