And Just Like That … In neko obdobje je končano

Obstajajo zgodbe, ki nas zaznamujejo. Ne le zaradi likov, ampak zaradi obdobja, ki ga s seboj nosijo. Sex and the City je bila ena izmed teh – serija, ki je žensko prijateljstvo, modo in življenje v velikem mestu zavila v lesk svobode in elegance. Bila je odsev generacije, ki je odrasla z željo po neodvisnosti, ljubezni in dobrih čevljih. A vsak konec mora enkrat priti. In zdi se, da je prišel pravi trenutek, da se tudi And Just Like That … poslovi.

Serije, ki jih ne moreš večno obujati

Tretja sezona nadaljevanja serije Sex and the City se bo končala in s tem – tako kaže – tudi celotna zgodba. Ustvarjalci so odločitev sprejeli v tišini, v trenutku, ko so začutili, da je dovolj. In prav je tako.

Nekatere stvari ne potrebujejo neskončnih nadaljevanj. Nekatere spomine je lepo ohraniti točno takšne, kot so bili – neizumetničene, tople, resnične. Ni jih treba mleti znova in znova, kot bi nas bilo strah, da bomo sicer pozabili, kako se je vse skupaj začelo.

Nostalgija je sladko nevarna

Obujanje preteklosti zna biti nevarna igra. Nostalgija lahko ustvari občutek topline, hkrati pa nas priklene na nekaj, česar ni več. Liki, kot so Carrie, Miranda in Charlotte, so rasli skupaj z nami – in mi z njimi. A življenje teče naprej. Spreminjamo se, zorimo. In čeprav so nekateri prizori še vedno čudoviti, se ne moremo pretvarjati, da se čar preteklosti lahko reproducira v nedogled.

Sarah Jessica Parker se je od vloge Carrie poslovila s hvaležnostjo. Po 27 letih in treh sezonah nadaljevanja je jasno, da se zgodba lahko zaključi z milino, ne s prisilo. In morda je to najlepši zaključek: da znamo oditi, preden stvari izgubijo svoj sijaj.

Včasih je najlepše, če ostane le spomin

Vsaka generacija ima svoje simbole. Za mnoge je Sex and the City pomenil svobodo izbire, iskren pogovor o seksu, močnih ženskah, osamljenosti, prijateljstvu. A to ne pomeni, da mora vse to obstajati tudi danes – v enaki obliki.

Morda se prav v tem skriva modrost: pustiti stvar preteklosti, ne da bi jo uničili s prekomernim oživljanjem. Spomini naj ostanejo mehki, kot svilena ruta na polici – ne vsakodnevno uporaben kos, temveč spomin, ki nas greje.

In če pomislimo … Ali ni to pravzaprav eleganca? Znati oditi ob pravem času.