Danes me je navdihnila preprosta, a mogočna lekcija narave. Po dneh, ko je nebo nad mano jokalo, ko so kaplje neumorno padale in je bil zrak poln tišine, se je končno prikazalo sonce. Z nežnostjo je obsijalo mokra tla, obrisalo oblake in naravi vrnilo barve. In ob tem prizoru sem se globoko zavedla: vse v življenju je prehodno. Noben dež ne traja večno, nobena bolečina ne ostane za vedno. Ko smo v središču neviht, je težko verjeti, da bo prišla svetloba. A narava nas vsak dan znova uči potrpljenja in zaupanja. Sonce po dežju ni le vremenski pojav – je simbol. Je opomnik, da življenje teče v ciklih. Da smo kdaj spodaj, a bomo znova zgoraj. Da se oblak umakne jasnini. In da nas vsaka preizkušnja na poti nekaj nauči – o sebi, o drugih, o moči, ki jo nosimo v sebi. Ko se je razjasnilo, sem stala na vrtu, zaprla oči in pustila soncu, da me pogreje. Občutek je bil skoraj svečan – kot bi me življenje nežno potrepljalo po rami in zašepetalo:
Vse je v redu. Še boš sijala.
V teh trenutkih tišine in notranje jasnosti sem si obljubila, da ne bom pozabila: tudi ko bo spet deževalo – v meni ali okoli mene – bom vedela, da bo prišlo novo jutro. In z njim novo sonce. Naj ti današnje sonce prinese mir, vero in nežno inspiracijo.
Vse v življenju ima svoj čas. In na koncu je res vedno vse v redu.
