Obleka je iste barve kot moje oči in še hiša za mano je bila prav tako modra, zato se mi je zdelo, da sem za čas slikanja postala del razglednice. In prav težko sem odšla.
Sporočite, prosim, če vam uspe, ker sama rabim zagon, pogum in dobro besedo, da se že enkrat zaženem. Moja je tako nabita, da so notri tudi gozdne živali, ne le ena, temveč cela družina. Že iz tega vidika se težko lotim, ker jim nočem odvzeti doma.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Všeč mi je misel, da vse to nekje tudi obstaja. In kdo ve, morda naredimo prav me skupno zabavo in mislim, da bi si imele povedati veliko!
Medtem ko pišem, imam že na pol pripravljeno potovalko, tudi zato, ker je tam prav gotovo lepo vreme, mi pa se še borimo. Zakaj torej ne? Skok do Španije ni tako velik in gre za deželo, ki nas je vedno vesela ter vsakega turista sprejme z velikim objemom.
Dodala sem usnjeno jakno, tokrat v istem odtenku, ker je bil takšen dan, ko sem bila najbrž nežna tudi v sebi ali preprosto sita slabega vremena in nizkih temperatur.
V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Potem grem v trgovino, nabavim sveže vrtnice in tulipane in me sploh ne zanima, ali je sonce ali ga ni. Ker je svet takoj lepši.
Tudi danes vam predstavljam stajling, v katerem sem se resnično dobro počutila.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.