Naši možgani se nenehno prilagajajo. Vprašanje ni, ali se bodo spremenili – temveč v katero smer jih vsak dan treniramo.
Morda največja zmota sodobnega časa je prepričanje, da je stalna samokritika znak odgovornosti. V resnici pa je pogosto le navada.
Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
Najpogostejša past je, da “spustiti” spremenimo v še eno nalogo, ki jo moramo opraviti.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Resnica je, da stres pogosto ne izvira iz trenutne situacije, temveč iz spomina, ki ga naš notranji svet prepozna kot nekaj, kar se je v preteklosti že zgodilo.
Tudi naša psiha, in za tiste, ki verjamejo, tudi duša, živi letne čase in se ob njih preoblikuje.
Jesen nas torej uči pomembne lekcije: ko pustimo staro, ustvarimo prostor za novo. Odrezane veje niso izguba, temveč darilo.
Pes je intuitiven opazovalec človekove telesne govorice, tona glasu in čustvenega stanja.
Oubaitori nas uči preproste, a temeljne resnice: kot drevesa, ki cvetijo v različnih trenutkih, tudi mi cvetimo takrat, ko smo pripravljeni. In to je vedno pravi čas.