Nisem prepričana, da je to članek o Tiffanyju, ki smo ga seveda obiskale, prej bi rekla, da je zgodba o prijateljstvu, pogledih, nasmehih, testeninah Carbonara s smetano ter slanino in o neštetih kavah, ki smo jih pogrešale že na vlaku.
Najmanj, kar lahko naredim je, da se na vse stvari in ljudi, ki jih imam, spomnim vsaj enkrat na dan, ker se black out lahko zgodi na vseh področjih in, če dobro pomislite, je računalnik še najmanjša težava.
Pomladi je Pariz obarvan v roza barvo. Na vsakem koraku je vsaj eno drevo češnje, kar je velik kontrast v primerjavi s tamkajšnjo modo, kjer v večini kraljuje črna barva.
Verjamem, da ste Wonder Women tudi ve, vseeno pa bom tokrat z vami delila svojih osem zlatih pravil.
Sanje, drage moje, tiste najbolj divje, čudaške, bizarne, drugič nerazumljive so tiste, ki nas naredijo žive.
Včasih potrebujemo samo dobro besedo ali manjšo dozo poguma, da se vržemo v neznano in naredimo korak, ki se nam zdi prevelik.
In iskreno mislim, da osrečujejo tudi vas.
Pogrešam zelene, magične oči in vonj po dobrem na mali glavici, pogrešam rdečo piko sredi dolge, sive dlake in tisto brezpogojno zvestobo, ki ti jo lahko podari samo domača žival.
Zanimivo, kako lahko globok poljub odnese daleč proč vse skrbi. Kot bi bila na varnem otoku, končno sama. In ponovno zaljubljena.
Pisanje za svojo spletno stran mi je nedvomno podarilo še več samozavesti in poguma, da marsikdaj dam srce na pladenj in dovolim, da vsi pogledate vanj.