Kavarna na koncu sveta

Morda je nebo rdeče zato, ker nam sporoča spremembe. In mišljeno je, da jih opazimo. Ko sem zvečer dvignila nos iz knjige in se zazrla onkraj terase, so mi barve vzele dih. Najprej ognjeno rdeče, potem lila, nakar intenzivno rumeno, kot bi bilo vse v plamenih. Vzela sem telefon in kot se vedno zgodi v tem sodobnem času zabeležila trenutek. Bolj prav bi bilo, če sploh ne bi slikala in bi ga ohranila za svojo dušo, a nekako verjamem, da tako ali drugače tam tudi je. Verjamete v znamenja? Verjamete, da se v življenju stvari zgodijo izključno zato, ker obstaja večji plan, ali večja vizija, ki nas želi vključiti? In verjamete, da so naše misli tako močne in samozavestne, da lahko dejansko prikličejo tisto, kar se skriva globoko v srcu? Pozorna sem na znake, so povsod, ne le na nebu, včasih tudi v pošti.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ta knjiga je priromala do mene, kot bi jo kdo poslal iz vesolja. Kavarna na koncu sveta (John P. Strelecky) je pripoved  o smislu življenja, ki vam jo toplo priporočam. Potrebovala sem le en dan, da sem jo prebrala, oziroma požrla do konca, in še najbolj zanimivo je, kako je pravzaprav prišla do mene. V obliki paketa, brez pošiljatelja, niti ne preveč zavita, kar tako. In povem vam, da nisem ljubiteljica reklamnih knjig ali knjig, ki jih ne izberem sama, saj veliko raje preverim njihovo moč, se malo pozanimam, o čem govori, in šele potem pade nakup. Ampak kaj naj rečem, včasih so stvari obrnjene na glavo in niti ni tako slabo, če je temu tako. Šele kasneje sem razumela, da je Kavarna na koncu sveta darilo za naročnino na revijo, ki ga mimogrede nisem opravila jaz, saj je šlo za napako. Torej lahko samo sklepam, da je knjiga želela do mene in ima tudi svoj “zakaj”.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Tri so vprašanja, ki si jih avtor zastavlja. Težka in globoka, vsekakor ne instant vprašanja, temveč: Zakaj si tukaj? Se bojiš smrti? Je tvoje življenje izpolnjeno? In skozi knjigo išče odgovore, ki jih najde ali tudi ne, predvsem pa gre za odgovore, ki jih moramo najti sami. Ustavila sem se torej pri prvem, zakaj sem tukaj, predvsem pa ali se mi sploh sanja, kakšno je moje poslanstvo v življenju. V zadnjem mesecu se mi je pripetilo kar nekaj čudnih dogodkov, ki so me na začetku pretresli, potem pa mi vrnili normalno dihanje. Spet je udarila tista ogromna, vesoljska metla in naredila čistko z ljudmi tam, kjer sama nisem bila sposobna. Sem srečna, zelo, in prav nič jih ne bom pogrešala, pravzaprav vse bolj verjamem, da sem se osvobodila ogromnega in starega nahrbtnika, ki ga že dolgo nisem marala.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

V knjigi najdete zelo jasne in enostavne odgovore na temo, zakaj pravzaprav ne delamo stvari, ki nas osrečujejo. Kje vse najdemo ovire zato, da so naši izgovori zelo kredibilni in zakaj sebi ne dopuščamo, da si vsak dan vzamemo vsaj eno uro za aktivnosti, ki nas sproščajo in pri katerih se počutimo dejansko dobro. Ena izmed junakinj to naredi, potem se tista ura spremeni v dve uri, nakar v štiri, potem v polovico dneva in potem kar steče … Se pravi, da začneš delati samo stvari, ki jih imaš rad in nič drugega kot to. Takrat tudi razumeš, zakaj si tukaj in na vprašanje, ali je tvoje življenje izpolnjeno, lahko odgovoriš le eno: da. Vse to sem imela v glavi, ko sem se pripravljala za snemanje svoje spletne oddaje in skupaj s Sofio pripravljala stvari. Všeč mi je bilo, kako je vse jemala kot igro, mi hkrati pomagala in dala veliko nasvetov, oziroma še več, ponudila mi je pristno žensko podporo, ki jo danes tako zelo pogrešam. Imeli sva čudoviti uri med umetnimi rožami, svečami, oblekami, vse sva spakirali in na koncu naročili taksi do lokacije. Zanjo je bila to čudovita avantura, jaz pa sem jo doživela skozi njene zelene oči in je bila zato magična tudi zame.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Nič posebnega, boste rekle, a kaj ko je bilo to zame vse. Ta neprecenljivi čas z njo, igra z barvami, oblekami, uhani, raziskovanje mojih škatel nakita (in jih je res veliko), potem je ona prinesla svoje in pridno razlagala, kdo ji je kaj podaril. Lahka kot metulj sem se odpravila na delo z malo asistentko, ki me ni spustila niti za trenutek. In potem me je prešinilo: zakaj sem tu in ali je moje življenje izpolnjeno. Videla sem sebe, razdeljeno na dva dela: nekje je tisti, ki ga pozna kar nekaj ljudi in je povezan z delom, nastopanjem, ustvarjanjem oddaj ali člankov o modi. Drugi del je moja najbolj intimna plat, ki močno zaživi takrat, ko lahko spustim iz sebe punčko in se ta punčka igra s Sofio, jo gleda z občudovanjem, se nauči veliko novega ter si želi samo ta svet. Včasih se zelo spojita, drugič nekoliko manj, a načeloma je tako, da sta v meni dva paralelna svetova in samo eno poslanstvo: podariti lepoto, ljubezen in prijaznost, ki ima veliko različnih oblik, a ko potegnem črto, ugotavljam, da gre vedno za eno in isto stvar.

Foto: Zen

In seveda ostaja vprašanje o smrti. Se je ne bojim, ker še preveč naivno o njej razmišljam. Bolj se bojim smrti tistih, ki jih neskončno ljubim.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

4 komentarji
  1. Lepe misli, tudi jaz se ne bojim smrti, bojim se, da bom kdaj nemočna in ne sposobna zase skrbeti, toda dokler sem zdrava, vesela in se rada preoblačim v lepa oblačila, je vse ok.

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.