Milano je bil te dni prepojen z dežjem – vlažen, skoraj melanholičen, bližje zimskemu februarju kot jesenskemu septembru. In vendar ravno v tem kontrastu tiči njegova moč: mesto, ki vlaga vklesano v arhitekturo, refleksije luči na mokrem kamnu in neprekinjen vrvež mode spremeni v oder, kjer vsaka kaplja dežja učinkuje kot zavesa pred novo sceno.
Milano ni nikoli zgolj kulisa, ampak neizogiben soigralec.Kolekcije za pomlad/poletje 2026 so razgrnile svoje lastne pripovedi: materiali so se bohotili v lahkotnih, skoraj pižama silhuetah, a obenem podprti s strogostjo konstrukcije – jasne linije, grafični prerezi, kontrastni poudarki. Pastelne tone so rezale čuteče bež in karamelne sence, mestoma naglašene s temnejšimi vložki. Kot bi oblikovalci na novo iskali ravnotežje med intimo in monumentalnostjo – občutjem, da krhkost in moč nista več nasprotnika, temveč sopotnika.
Dolce & Gabbana je vse skupaj dvignila v sfero gledališča. Revija, ki se je prelila v snemanje filmskih prizorov za “The Devil Wears Prada 2”, je razprla mejo med realnostjo in režijo. Gledalec se je nehote znašel kot del koreografije: vsak aplavz, vsak pogled publike je postal filmski kader. To je DNK Milana – moda kot dramatizacija, kjer tkanina ni več le tekstil, ampak zgodba, ki jo človek obleče na svojo kožo.
Cavalli je ponudil kontrast. V ospredje se je postavil paradoks: drzno eksplicitne kreacije na pisti, medtem ko je v prvi vrsti sedela hči Madonne – brezizrazen obraz, žvečilni gumi, obleka, ki je razgaljala skoraj vse, a obenem izžarevala brezbrižnost. Ravno v tem je bila moč trenutka. Moda je teater, a včasih resnico najglasneje sporoča tisti, ki ne igra. Močan odmev je sprožila tudi vrnitev Chiare Ferragni. Njena prisotnost je bila več kot le osebna zgodba: postala je simbol odklona od italijanske kulturne scene, ki jo je pogosto marginalizirala, a tudi dokaz, da moda omogoča samopotrditev onkraj odobritve. Sedež v prvi vrsti je zanjo postal podium za upor – estetika kot manifest.
A nad vsem se je razpenjala tiha odsotnost Giorgia Armanija. Milansko občinstvo je ta teden živelo z njegovim spominom: v galerijah, retrospektivah, pogovorih. Njegovo življenje in delo sta postala kompas, po katerem se meri sodobna italijanska moda. Brez njega se zdi Milano rahlo osiromašen, a njegova zapuščina vztraja kot temelj – nevidna arhitektura, na kateri mlajše generacije gradijo.
Ko zvečer zaprem beležnico, mi v mislih ostajajo utrinki: pastelne tkanine, ki jih oblivajo dežne kaplje; kamera, ki se prepleta med modeli; brezbrižen pogled v prvi vrsti; povratek influencerke kot deklaracija moči; in senca Armanija, ki se zdi trajnejša kot katera koli kolekcija. Milano je bil moker, siv in hkrati zaslepljujoče svetel – mesto, ki svojo resnico pripoveduje vedno znova, a nikoli na enak način.
2 Comments
Draga Lorella!
Vedno z užitkom preberem vse kar napišeš. Si zelo dobra opazovalka in kako simpatično si opisala hčerko Madonne in njen čigumi, si me res nasmejala. Mogoče pa kdaj napišeš kakšno knjigo? Zelo si talentirana za pisanje. Vidim, da je s tabo uživala v Milanu tudi lepotička Sofia in da sta uživali v dišavah. Tudi vreme se je poklonilo Armaniju. Nebo je zajokalo njemu v spomin.
Draga, res je, tudi nebo je jokalo, kako lepo si to povedala! Te objamem močno in iskrena hvala, ker si vedno tukaj!