V sodobni psihologiji vse več pozornosti namenjamo tako imenovani pet therapy oziroma terapiji s pomočjo živali. Med njimi imajo psi posebno mesto, saj ne le da so človekovi dolgoletni spremljevalci, ampak tudi izvrstni »prevajalci« čustvenega sveta. Njihova prisotnost omogoča vpogled v psihološke procese, ki jih človek pogosto težko ubesedi – še posebej kadar gre za mladoletnike, otroke s težavami v razvoju ali posameznike, ki se soočajo z notranjimi stiskami.
Pes kot mediator v komunikaciji
Pes je intuitiven opazovalec človekove telesne govorice, tona glasu in čustvenega stanja. Njegova reakcija je neposredna in iskrena: nemir psa pogosto odraža čustveno neskladnost človeka, medtem ko njegova umirjenost kaže, da se posameznik nahaja v trenutku ravnovesja. Prav to omogoča psihologu ali terapevtu, da lažje razloči med »mentalnim hrupom« – torej površinskimi, nepovezanimi mislimi – in dejanskim jedrom težave. Pes tako postane most, skozi katerega se odpira prostor za pristno čustveno izražanje.
Prednost za mladoletnike in osebe, ki težko verbalizirajo
Otroci in mladostniki pogosto nimajo razvitega besedišča, s katerim bi lahko opisali zapletene notranje procese. Prav tako se mnogi odrasli težko odprejo ali pa se izogibajo besedni komunikaciji, kadar gre za travmatične izkušnje. V teh primerih stik s psom deluje kot sprožilni mehanizem: dotik, skupna igra ali samo prisotnost psa zmanjšujejo napetost in omogočajo, da oseba izrazi tisto, kar sicer ostane potlačeno. Pes ne presoja in ne zahteva pojasnil – kar je temeljni element varnosti, ki omogoča psihološko predelavo čustev.
Skupinska terapija: moč povezovanja
Dog therapy se pogosto izvaja tudi v skupinah – v šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele ali centrih za duševno zdravje. Prisotnost psa deluje kot pozitivna spodbuda, ki povečuje motivacijo in krepi občutek zaupanja v terapevtskem prostoru. V skupini pes deluje kot »ledolomilec«, saj olajša socialno interakcijo, spodbuja empatijo in krepi veščine sodelovanja. Posamezniki se hitreje odprejo, izmenjujejo občutke in gradijo nove oblike socialne povezanosti.
Znanstveni temelji terapevtskega učinka
Psihologi in biologija vedenja potrjujejo, da stik s psom zmanjšuje raven kortizola (hormona stresa) ter spodbuja izločanje oksitocina, ki je povezan z občutki zaupanja in navezanosti. Ameriški biolog Edward O. Wilson je poudaril človekovo prirojeno potrebo po stiku z naravo – rastlinami in živalmi. Brez tega povezovalnega elementa človek težko doseže celostno dobrobit.
Več kot spremljevalec – so-terapevt
Pes v terapevtskem kontekstu ni zgolj spremljevalec, temveč dejaven so-terapevt, ki s svojo prisotnostjo omogoča dostop do skritih, pogosto najtežje dosegljivih področij človeške psihe. Njegova vloga presega vsakdanjo ljubezen do hišnih ljubljenčkov – gre za strukturirano, strokovno vodeno metodo, ki vedno znova potrjuje, da se poti do duševnega zdravja ne skrivajo le v besedah, temveč tudi v odnosih, dotiku in tišini, ki jo zna pes napolniti s pomenom.
