Mnogokrat potrebujem brco v ta zadnjo, da se zbudim. In ker smo si podobne, saj veste, jo morda potrebujete tudi ve.
Včasih nam življenje ne podari tistega, kar želimo, a ne zato, ker si tega ne zaslužimo, prej zato, ker si v resnici zaslužimo več.
Ranljivost. In šibkost. Dve besedi, za kateri mnogi trdijo, da neizbežno hodita z roko v roki, a vendar verjamem, da s takšnim razmišljanjem ne morejo biti dlje od resnice.
Notranji mir je največji dosežek in močen si takrat, ko znaš postaviti piko, obrniti stran, se nasmejati in poslati k vragu.
Vendar, drage moje, če ste vsaj poskusile in zgrešile, vam lahko le čestitam, ker večina ljudi niti ne poskusi.
Za vsakimi vrati se skrivajo temni prostori in naj dvigne roko tista, ki nima skrivnostne kleti in hkrati cone, ki je samo njena.
Dosegla si, da sem le spregledala.
Včasih se zgodi, da naša pot ni najbolj rožnata, vsak naš korak pa lahko deluje, kot da tehta vsaj tono ali še več. Takšni trenutki od nas terjajo posebno moč …
Z gubami, odvečnimi kilogrami in karizmo, ki he jo dvajsetletnica pač nima.
Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna.