Mama me je v življenju naučila veliko lekcij: če želiš letiti se čimprej znebi tistih, ki te vlečejo dol.
Drage moje, vsak ima svojo goro, zato je moja želja za 2018 ta, da postane moja premagljiva in vaša le spomin.
Če me torej te dni kdo vpraša, kako sem, lahko odgovorim “Božično” in v tej besedi je zajeto prav vse.
Življenje nam ne bo več pripadalo, če bomo neprestano razmišljali o tem, kaj drugi menijo o nas.
Okoli nas je vedno veliko ljudi in tudi ogromno takih, ki jih ne potrebujemo. Tu in tam zamenjajte pot. Preslišite. Pozabite. Odpustite. Ali se preprosto ne menite, ker nima smisla.
Vse se spreminja, tudi stvari, ki izgledajo zabetonirane v času in prostoru. Težko se je ustaviti, pa vendar … Tu in tam le ujemite kakšen lep trenutek.
Še dobro, da je glava okrogla, kar pomeni, da lahko misli spremenijo smer.
Včasih lahko objamemo tudi sebe, s tem ni nič narobe. Morda je prav ta objem najbolj pristen.
Vedite, da smo trenutno takšne, kot smo, ker se takšne tudi potrebujemo.
Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?