Dosegla si, da sem le spregledala.
Z gubami, odvečnimi kilogrami in karizmo, ki he jo dvajsetletnica pač nima.
Koliko let in koliko izgubljenih trenutkov v iskanju drugega. In res spregledamo, da je to “drugo” pravzaprav v nas.
Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna.
Toliko lepega nas še čaka. Toliko jeseni, pomladi, zim in poletij. Toliko vsega. Škoda, da imamo le eno življenje.
Včasih je kar dobro pustiti vse in se malo resetirati.
Ker je september po svoje nov začetek, naj bo to tudi nov način življenja.
Čeprav menim, da resnično premalo poslušamo svoje notranje strahove in smo premalo pozorne na osebne antene, je občutek nelagodnosti nekaj, kar zna v življenju tudi nagajati.
Začelo se je, kot bi bila igra, in postalo je življenjsko vodilo.
O veličini človeka se mnogokrat zaveš šele takrat, ko ga ni več.