Psihologi v zadnjem času vse pogosteje opozarjajo na zanimiv pojav: ljudje, rojeni v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pogosto izkazujejo visoko stopnjo psihološke odpornosti.
Danes naj bo opomnik, da ni treba hiteti. Dovolj je, da se ustavimo, globoko vdihnemo in prisluhnemo sebi.
Sreča ni “darilo usode”, niti ni cilj, ki ga dosežemo z enim velikim dosežkom. Je rezultat niza zmanjšanih egoistično-usmerjenih pričakovanj in povečanega investiranja v ljudi, ki nas spremljajo v življenju.
Temu pravimo mentalno breme – stalna skrb za organizacijo družine, doma, odnosov in odgovornosti.
Na koncu gre za ravnovesje med bližino in samostjo. In prav v tem ravnovesju se skriva tiha, pristna sreča – tista, ki jo začutimo, ko smo v miru s sabo in povezani z drugimi.
Ti univerzalni zakoni niso pravila, temveč smerokazi. Spominjajo nas, da je življenje preprostejše, kot mislimo, če ga gledamo z odprtim srcem in mirnim umom.
Takrat življenje steče samo od sebe – ko spoznamo, da največja moč izvira iz obvladovanja tistega, česar nam nihče ne more vzeti.
Morda je danes, bolj kot kdajkoli, tiha revolucija prav ta: ponovno odkriti počasnost, prisotnost, umetnost poslušanja.
Kateri je najbolj srečen dan v letu? O tem se presenetljivo skoraj ne govori, čeprav bi morali, ker dejansko obstaja!
Duhovno prebujenje se pogosto začne s tišino.