V družbi, kjer se vse vrti okoli hitrosti in dosegljivosti, si morda prav zdaj moramo priznati: v tišini in preprostosti se skriva resnična moč.
Naj vam bo ta zapis kot objem. Nežen, topel, brez vprašanj.
Ženske. Hčerke lune, čuvajke ognja, šepetalke vetra, ki nosi zgodbe naših babic in pesmi naših hčera.
Ker mir ni odsotnost dogajanja. Je zavestna izbira, da ustvariš prostor, kjer tvoja duša lahko ponovno zadiha. In vedno, vedno se splača.
Spomnimo se, da ima vsak posameznik svojo pot, in čeprav je žalostno, da je zavist prisotna celo v družini, je to hkrati priložnost, da se naučimo ceniti lastne meje in vrednote.
Izbira miru namesto kaosa, miru namesto konfliktov in sebe namesto kogarkoli, ki poskuša motiti harmonijo, ni dejanje hladnosti, temveč modrosti.
Naj ta zima postane čas globoke transformacije, ko se kot čarovnice spomnimo, kdo smo, in si dovolimo biti točno to, kar je naša duša prišla izrazit v ta svet.
Sneg je eleganten kot balerina, ki po prstih stopa po svojem odru. Česar se dotakne, spremeni v čarovnijo.
Od indijskih sadhujev do avstralskih staroselcev vse kulture priznavajo svetost tišine, ki torej ni le sredstvo za razsvetljenje, temveč razsvetljenje samo.
Tako iščemo in tudi najdemo sebe, korak za korakom.