Sneg ne pride nikoli glasno. Ne potrebuje pozornosti, ne zahteva razlage. Preprosto začne padati – počasi, enakomerno, skoraj hipnotično – in s tem spremeni naš odnos do časa. Ure izgubijo pomen, misli se umirijo, svet pa se zmehča. Kot bi nekdo položil roko na naš nemir in mu rekel: zdaj je dovolj.
V snegu je nekaj svetega. Govori o skrivnostih, ki jih ne znamo ubesediti, o drevesih, odetih v belo tišino, o živalih, ki se stiskajo k življenju in vedo, da je potrpežljivost oblika modrosti. Govori o semenu, zakopanem globoko v zemljo – nevidnem, a živečem, mirnem v zavedanju, da bo njegov čas še prišel. Sneg nas spominja, da mirovanje ni konec, temveč zaupanje.
Zavita v topel plašč stojim na terasi. Mraz se poglablja, a me ne moti. Nasprotno – prizemljuje me. Svetloba snega obdaja hišo v gozdu, ki postaja skoraj eterična, kot da lebdi med resničnostjo in sanjami.
To ni le dom, to je prostor tišine, prostor srca. Kraj, ki ne pripada času, temveč občutku.
V tej belini je nekaj izjemno čistega. Nekaj, kar spominja na dobre in pravične stvari v življenju – tiste redke, ki se ne zgodijo zato, ker jih načrtujemo, temveč zato, ker smo jih pripravljeni sprejeti. Tukaj se srce umiri. Ne zato, ker bi bilo prazno, ampak ker je polno na pravi način. A sneg zna biti tudi zahteven učitelj. Za hip prekrije srce, ga ohladi, naredi krhko kot najlepši kristal. Lepota, ki zahteva nežnost. V tem trenutku bi najraje zaprla oči in ostala tukaj za vedno – v opazovanju gozda, življenja, preteklosti in prihodnosti, ki se zdita nenadoma enakovredni.
Potem pa se toplina vrne. Tiho. Brez drame. Led se ne razbije, le stopi se. In spoznam, da ta želja po obstanku ni beg, temveč pripadnost. Gozd me uči, da nič nikoli zares ne miruje – niti tišina. Tudi ona je gibanje, le da ga začutimo šele, ko se ustavimo. Ko znova odprem oči, to tišino nosim s seboj. Vem, da se lahko vedno vrnem – v spomin, v snežinko, v trenutek zavedanja.
Kajti najbolj resnične stvari so očem pogosto nevidne, a v duši plešejo kot drobni plameni.
Spominjajo nas, da srce vidi globlje, z modrostjo izkušenj, ki niso vedno zapisane, in da nam včasih tišina pove več kot tisoč izrečenih besed.
Sneg ne prekrije sveta. Razkrije ga. Samo dovolj tihi moramo biti, da ga slišimo.
