Ko literaturo sreča pogum, nastane knjiga, kakršna je “(Ne)ljubezni” Aleša Čakša. Gejevska p(r)oezija, kot jo sam poimenuje, je surova, erotična, čustvena, temačna in hkrati neverjetno nežna. V štirih delih prehaja iz izpovedne lirike v skoraj srhljivo prozo, ki bralca ne pusti ravnodušnega. Risbe Manje Kovačič knjigo dodatno zaznamujejo in z vizualno močjo podpirajo njeno surovost in občutljivost. Z Alešem sva se pogovarjala ob izidu knjige – odprto, osebno in z iskreno radovednostjo.
Aleš, čestitke za knjigo! Naslov “(Ne)ljubezni” se zdi kot subtilna igra nasprotij – kdaj je ljubezen v tvojem svetu v oklepaju in kdaj brez?
Hvala, Lorella. Drži, v knjigi (Ne)ljubezni je veliko nasprotij. Ko odraščaš, ko postajaš zrelejši, se vedno bolj sprašuješ o sebi, o tem, kdo zares si, ali se sploh poznaš, kaj bi moral spremeniti, da bi bil boljši človek. Ko imam ob sebi moškega, pravega moškega, takrat živim ljubezen brez oklepaja, ko tega moškega ni, se ljubezen vrine v oklepaje.
Gre za delo, ki prehaja med poezijo, prozo, izpovedjo, fikcijo – kako bi sam opredelil žanr te knjige?
Knjigi (Ne)ljubezni sem dodal podnaslov gejevska p(r)oezija, ker je ravno to, kar praviš: preplet poezije in proze, a tudi fikcije in avtobiografije. Tudi sam težko določim žanr tej knjigi; gre za subtilne ljubezenske zgodbe/pesmi in mestoma brutalne, surove fikcijske izpovedi.
Knjiga je zelo pogumna. V njej razgališ čustva, telo, odnose, celo nasilje. Si imel kakšen notranji boj pri objavi tako intimnih in surovih vsebin?
Še sam ne vem, zakaj o življenju, o vseh njegovih plasteh, od radosti do žalosti, od stvari, ki jih nekateri še izustiti ne morejo, kaj šele govoriti o njih, jaz govorim in pišem s takšno lahkostjo. Ne, nobenih bojev nimam, ko pišem intimne in surove zgodbe/pesmi, ko razgaljam intimno avtobiografijo ali prizore krute fikcije.
Del besedil deluje skoraj kot dnevniški zapis ali terapija. Koliko je v knjigi avtobiografskega in koliko domišljije?
Fikcija in avtobiografija se tako zelo prepletata v tej knjigi, da včasih še sam dobro ne vem, kaj se je zares zgodilo in kaj je popolna fikcija, razen seveda zgodbic/pesmi o Patricku.
Patrick je močan, temačen lik, ki nas spremlja skozi dve poglavji. Kako je nastajal ta lik? Si ga ustvaril z določenim sporočilom?
Zelo rad imam psihologijo, zanimajo me psihična stanja ljudi. Sem filmofil in najraje gledam težke psihološke drame in nadaljevanke. Od tod tudi navdih za lik Patricka, psihopatskega suroveža. Sporočilo, zakaj sem ga ustvaril, bi lahko bilo, da se morda v vsakem od nas skriva tudi temna, strašljiva plat. Eni jo skozi življenje udejanjijo, drugi, na srečo, nikoli.
Ena najmočnejših stvari v knjigi je prav kontrast – nežnost in brutalnost, hrepenenje in uničenje. Se ti zdi, da je to realnost sodobnih gejevskih odnosov?
Ti kontrasti so res očitni in so me tudi najbolj poganjali k pisanju. Meje med nežnostjo in surovostjo ter hrepenenjem in uničenjem so lahko namreč izjemno tanke. V ponazoritev: nekoga si močno želimo, vse bi naredili, da ga dobimo, a ko nas ta oseba zavrne, smo lahko tako razočarani, da bi mu tudi škodovali. Gejevski odnosi so zapleteni, po mojem trdnem prepričanju tudi zato, ker se nekateri geji še vedno bojijo biti geji, promiskuitetni pa so, ker jih je strah pasti v razmerjih oziroma teh sploh nočejo. Zanima jih zgolj spolni užitek.
Kje je po tvojem mnenju meja med erotično in pornografsko literaturo? In zakaj si se odločil, da jo včasih tudi zavestno prestopiš?
Tudi meja med erotiko in pornografijo je tanka. Erotika je nekaj čutnega, mehkega, tudi nežnega. Pornografija pa je trda, surova, le v izrednih primerih morda tudi estetska. Ne vem, če sem to mejo zavestno prestopal, gre preprosto zato, da se ta meja zgodi tako v življenju, v fikciji pa še toliko bolj.
Poseben vtis pustijo tudi ilustracije Manje Kovačič. Kako sta sodelovala? So risbe nastajale vzporedno z besedili ali so bile dodane kasneje?
Manja je moja prijateljica, z mano občasno sodeluje tudi kot novinarka pri reviji, ki jo urejam. Ima več talentov, poleg risanja oblikuje tudi lep, nežen minimalističen nakit. Pred časom sem na obisku pri njej na stenah opazil zanimive risbe, bile so njene. Ko sem bil že skoraj pri koncu s pisanjem knjige, me je zadela ideja, da bi lahko te zgodbe/pesmi tu in tam oplemenitil z ilustracijami. In tako sem se spomnil Manje. Poslal sem ji končano knjigo in ji rekel, naj se z ilustracijami izrazi povsem svobodno. Da ji zaupam. In imel sem prav.
Kaj si želiš, da bi bralec odnesel od knjige? Ganjenost, šok, razmislek, osvoboditev?
Zadovoljen bom, če bo bralec doumel razsežnosti nežne in surove ljubezni, predvsem pa, da bo uvidel, kakšna je razlika med njima. Vsekakor pa, da bo razmišljal o (ne)ljubezni in bil morda zaradi tega tudi ‘osvobojen’.
In še osebno – kaj zate danes pomeni ljubezen?
Ljubezen je nekaj, kar mi ta hip v življenju manjka. Predvsem ljubezen do moškega. Imel sem nekaj ljubezni v svojem življenju, zato vem, kaj pogrešam. Včasih se mi zazdi, da ljubezni ne bom več doživel. Upam, da se motim.
(Ne)ljubezni ni knjiga, ki bi jo preprosto odložili in pozabili. Z vsakim verzom in vsako krvavo podrobnostjo izziva, boli in obenem razkriva globoko hrepenenje po povezanosti. Aleš Čakš s svojim delom razkriva svet, ki je pogosto zamolčan – in prav zato še toliko bolj nujen. Hvala, Aleš, da si si upal.
