Vsaka izmed nas pozna tisti občutek, ko se v telesu nekaj premakne. Včasih je to misel, drugič tiha napetost, ki se pojavi brez očitnega razloga. Srce pospeši, trebuh se zategne, glava postane težka. Ni znak šibkosti. Ni pretiravanje. Je – biologija.
Resnica je, da stres pogosto ne izvira iz trenutne situacije, temveč iz spomina, ki ga naš notranji svet prepozna kot nekaj, kar se je v preteklosti že zgodilo.
In ko to razumemo, začnemo osvobajati telo in misli iz kroga, ki nas izčrpava.
Stres v možganih: nevihta, ki se zgodi v nekaj sekundah
Izbrana ilustracija to čudovito pokaže: trije liki, tri različne možganske funkcije, vsaka s svojo vlogo – in svojimi reakcijami.
1. Amigdala: naš interni alarm
Amigdala je prva, ki reagira. Ko zazna grožnjo – resnično ali domišljijsko – sproži alarm in telo preklopi v način preživetja. Utrip se pospeši, mišice se napnejo, misli se zožijo.
Pri ženskah je amigdala še posebej občutljiva, saj je naš živčni sistem zasnovan tako, da nas opozarja, varuje in pripravlja.
2. Hipokampus: arhiv spominov
Takoj za amigdalo se oglasi hipokampus. Odpre predale s preteklimi izkušnjami in jih prinese v sedanjost – pogosto močnejše, kot bi si želele. Zato nas določen ton, pogled ali situacija lahko vrže iz ravnotežja: prebudi se stara rana, čeprav je trenutek nov.
3. Prefrontalna skorja: glas razuma
To je del možganov, ki razmišlja, analizira in umirja. V stresu poskuša vzpostaviti red, nas prizemljiti in pomiriti. A ko je pritiska preveč, ta del preprosto izgubi moč. Takrat rečemo: “Ne zmorem več jasno razmišljati,” ali “Pretirano reagiram, pa ne vem, kako to ustaviti.”
Telo nikoli ne laže
Ženske telo še posebej močno povezujejo z notranjim svetom. In prav trebuh je pogosto najbolj iskren pokazatelj, kaj se dogaja v nas:
- zategne se, ko nekaj potiskamo stran,
- napne se, ko nosimo preveč,
- umiri se, ko začnemo poslušati.
Tu pride do izraza pomembna misel: Ko se nehamo boriti same s seboj, tudi naš trebuh neha biti bojišče. Ker se telo sprosti šele, ko mu damo prostor, da nam govori.
Bitka ni zunaj. Bitka je v nas.
Ženske pogosto nosimo nevidne odgovornosti: skrb, urejanje odnosov, pričakovanja, popolnost, družinske zgodbe, tihe bolečine. Ni presenetljivo, da se živčni sistem hitro vžge. A dobra novica je, da ta notranji boj ni trajen. Ko prepoznamo, kaj se dogaja, stres izgubi svojo moč.
Kako lahko vsaj malo utišamo notranji alarm?
1. Poimenujmo, kar čutimo
Ko izrazimo čustvo – “strah”, “napetost”, “preobremenjenost” – amigdala umiri svojo intenzivnost.
Jasnost je prva oblika olajšanja.
2. Ustavimo miselni vrtinec
Kratek zapis v zvezek ali na papir je neverjetno učinkovit. Iz glave preide na papir in misli se uredijo.
3. Vnesimo mikro premore v vsakdan
Ni treba meditirati pol ure. Včasih je dovolj minuta globokega diha, kratek sprehod ali skodelica čaja brez telefona. Možgani dobijo sporočilo: varno je.
4. Sprejmimo občutke brez obsojanja
Telo ne zahteva popolnosti. Zahteva samo prisotnost. Vsak občutek, ki ga sprejmemo, sprosti del napetosti.
Sporočilo vsem ženskam
Živimo v času, ko moramo biti močne, organizirane, konstantno pozitivne in nenehno na voljo. A resnična moč ni v tem, da zmoremo vse. Resnična moč je v tem, da znamo prisluhniti. Da razumemo, da se za reakcijami skrivajo potrebe. Da se za utrujenostjo skriva prekoračen limit. Da se za napetostjo skriva zgodba, ki želi iz teme v svetlobo. In ko to dovolimo, se v nas – v amigdali, v trebuhu, v srcu – začne vračati mir. Ker zdravljenje ne začne, ko je vse popolno, temveč ko začnemo poslušati same sebe.
