Verjetno lahko rečem, da je Neja Meta Rojc ena tistih čarovnic, ki živi v stiku z naravo, jo spoštuje in ljubi tako, kot bi morala to narediti prav vsaka izmed nas. Pa vendar nam ne uspe. Kaj vem, morda se nam včasih ne zdi tako pomembno, vmes pozabimo, se raje obrnemo na drugo stran ali je vrtinec poslovnega življenja tako močan in divji, da nas preprosto poje. Neja je raziskovalka svetih in obrednih oblik umetnosti, ustanoviteljica društva Terra Anima in Centra Kiron, kjer lahko občudujemo konje na prostem in se od njih marsikaj naučimo. Tu in tam je kar dobro, če v sebi ponovno odkrijemo svojo divjo dušo. Ženska-čarovnica, ženska-volkulja, ženska-svetnica. In nikar ne pozabimo, da vse to živi v vsaki izmed nas, četudi se pretvarjamo, da klic narave ni tako močan, v resnici ostaja dejstvo nespremenjeno: mi smo narava,
Začniva s konjeniškim centrom Kiron, ki je veliko več kot le center s konji. Je izkušnja, raziskovanje, življenje. Je tudi projekt. Za kaj točno gre in kako je nastal?
Center Kiron je nastal po eni strani kot upor klasičnem konjeništvu, kot prostor raziskovanja, kaj vse je mogoče doživeti s konjem, ko ga prenehamo izkoriščati in pustimo, da on uči nas. V Kironu konjev ne treniramo, da bi s svojim zvezanim in bolečim telesom ustrezali našim ambicijam, pač pa treniramo sebe, da bi ustrezali konju, da bi postali bolj čuječi, odzivni, budni, prisotni ter na polno utelešeni v svojih telesih, kot avtentična bitja, “jahana” od lastne duše. Me smo konjem porezale vrvi, odvrgle sedla in brzde, vso železno grobost, s katero je bil zvezan, ne le kot posameznik, ampak tudi kot arhetip svobodne ženske duše ter mu pustile, da se izrazi, da nam lahko razkrije kaj več o nas samih in, da nas uči kako biti resnično živ …
Sama sem že od malih nog prepletena s konji in vedno sem si želela ustvariti prostor, ki bo vreden teh izjemnih bitij.
Tako da zdaj center Kiron že 17 leto raziskuje in predaja modrosti konj, kot neke vrste asistentov pri človeškem razvoju, osebni rasti in zdravljenju.
Zakaj ravno konji? Je ta žival tako zelo posebna? Kaj nas lahko nauči in kdaj nam lahko pomaga?
Konje uporabljamo že tisoče let, da nas prenesejo iz enega kraja v drugega, spregledali pa smo, da nas konji lahko prenesejo iz enega nivoja zavedanja v drugega, iz enega načina življenja, v drugačnega, da nas lahko povzdignejo višje, da postanemo, si drznem reči, bolj božanski, nekaj, na kar bi bila naša duša lahko ponosna. Konji, tako kot vse živali, so posebni, vsak na svoj način, vsak ima svoje specifično mistično znanje, ki je za nas človeštvo žal še neodkrit zaklad. Drznili smo si odpreti srce in stkati globlje vezi z ljubljenčki; psi in mačkami, tudi s konji imamo dolgo zgodovino, vendar je težje, ker so vrsta, ki pripada plenu, zato povezovanje z njimi zahteva bolj ženstvene kvalitete, ki pa smo jih v zadnjih tisočih letih temeljito zatrli. Daleč smo še od tega, da bi znali stkati globlje vezi z drugimi vrstami, kot so krave, srne …
Odnos do konjev potrebuje temeljno preobrazbo, enako jo potrebuje odnos do lastne duše, ki smo jo ravno tako zvezali, zaprli in omejili, da služi kdo ve katerim ambicijam, enako pa smo naredili tudi s svojimi telesi, ki jim dandanes sploh ne dovolimo več, da čutijo.
V Kironu se od konj učimo, kako razumeti in govoriti z energijo in gibom svojih teles, kako evolvirati, se pravi razviti svoja telesa, da bodo lahko sposobna zaznati več, torej gre za prakso globoke utelešenosti in polne prisotnosti, da bomo dovolj močni za nošenje vseh čustvenih viharjev in kataklizem, ki se tako kot v naravi tudi znotraj nas pojavljajo vse pogosteje. Konji nam vedno nudijo iskreno ogledalo, ki ne odseva le naših misli, ampak tudi naša čustva, našo energijo in celo našega duha; ob svobodnih konjih lahko zelo natančno spremljamo svoj razvoj; za vsak najmanjši premik, dobimo od njih takojšnjo povratno informacijo. Ob njih preprosto ne moremo goljufati, naša mentalna prepričanja ne vzdržijo, če niso povezana z našim telesom.
Vem, da vam je narava že od otroštva zelo pri srcu; kako jo sami doživljate in kaj vam pomeni?
Ja, res je, z naravo sem že zelo zgodaj stkala zelo globoke vezi, imela sem srečo, da me je že kot otroka neko drevo vzelo v uk, da sem lahko ob njem razvijala dovzetnost do nevidnih razsežnosti življenja.
Drevesa so mojstri, ki nas znajo naučiti največ o ljubezni, ki je ključ za vstop v vse ostale misterije življenja. Potem so kmalu prišli konji in moja pasja sopotnica, ki sem jo klicala bela volkulja. To je bila moja družina in raziskovanje narave se je razvilo v odkrivanje duhovnosti, utelešene svetosti. Da se nisem stegovala po bogovih nekam v nebo, temveč sem jih iskala med bitji narave.
Tako da sem spoznala, da imajo vsi duhovni sistemi, vsa veličastna kozmična znanja, vse dušne kvalitete nekje na zemlji svojega predstavnika, nekoga, ki vse te kvalitete uteleša, naj bo to žival, rastlina, mineral, kraj ali pokrajina … Tako, da je zame narava tempelj in vsa njena bitja so njeni bogovi in boginje, svečeniki in svečenice …
Drznem si reči, da je to, kar najbolj pogrešamo v življenju, pristnost. Pristnost odnosov, ljudi, situacij, ki jih živimo. Kako vi gledate na ljudi danes, kakšen je vaš občutek glede sveta, v katerem živimo?
Pristnost res izumira, ja. Ko se enkrat tako močno oddaljiš od narave zunaj sebe, se posledično oddaljiš tudi od svoje lastne narave in pojma nimaš več, kdo ti v resnici si in zakaj si tukaj. Potem ti ostanejo samo še robotski odzivi, konvencionalnosti, ki jih zahteva družba in človeški pohlep. Ljudje me plašijo, pa ne samo zaradi krutosti, ki so jo sposobni, ampak predvsem zaradi brezbrižnosti.
Živimo v dobi informacij, nihče se ne more več sprenevedati, da ne ve, kakšne so posledice njegovih dejanj. Nihče si ne more več zatiskati oči na primer ob neizmernih krutostih, s katerimi živijo in umirajo živali v mesni industriji. Jesti meso danes, pomeni, da ti preprosto ni mar. In to je strašljivo.
Sploh med ljudmi, ki so odprli srce svojim ljubljenčkom in vedo iz lastnih izkušenj, da se žival po obnašanju in svojem specifičnem karakterju ne razlikuje kaj dosti od pristnosti majhnega otroka. Kako naj bomo torej pristni, če pa smo tako apatično vpeti v neke strašljive avtomatizme, ki jih dirigira kapitalistična družba? Kje je torej danes pristnost, ki jo le tisti, ki so jo še sposobni, tako močno pogrešajo? Jaz jo najdem v živalskih očeh. Moja duša bi umrla od omejenosti, če bi se morala reflektirati samo v sočloveških očeh. Zase vem, da ne preživim da ne bi bila videna v živalskih očeh. Njihov pogled me definira, da lahko rastem v dimenzije, ki presegajo človeka, tako lahko hodim po neuhojenih poteh in raziskujem, kaj vse bi človek lahko bil.
Terra Anima je društvo za poglobljeno ekologijo, ki raziskuje, kako svet vpliva na duhovno evolucijo človeka. Kakšen je namen tega centra?
Terra Anima pomeni Duša Zemlje in v društvu raziskujemo globoke skrivnosti naravnega sveta, saj menimo, da vse ekološke reforme, ki so sicer nujno potrebne ne bodo dovolj, če ljudje ne bomo spletli duhovno vez z naravo in razumeli da je esencialna za našo dušno evolucijo.
Če bi to vsaj malo razumeli, se ne bi več pogovarjali o izkoriščanju narave, pač pa samo še o ohranjanju in radikalnem varovanju.
Sicer se v Terra Animi ukvarjamo celostno z ekologijo, kar pomeni, da se borimo tudi pravno formalno za zaščito narave, sadimo drevesa, pomagamo živalim, ozaveščamo na predavanjih, delavnicah, razstavah, poletnih retreatih; globlje skrivnosti narave pa predvsem predajamo preko različnih oblik umetniškega izražanja, saj vidimo, da je posvečena umetnost tista, ki zna zaobiti razum in potrkati direktno na srce. Kot naravovarstvenice tako ozaveščamo ljudi preko umetnosti pripovedovanja zgodb za naravo, poezije, gledališčnih predstav, obrednih delavnic svetega aktivizma, izdajamo knjige, kiparimo, slikamo … Skratka ustvarjamo svet, v katerem bi želele živeti. Tako, da na kratko namen Terra Anime je, ljubeče pogledati v dušo vsake bilke, živali, kamna in kraja … tudi človeka.
Kakšno vlogo imajo ženske pri vsem tem? Zdi se mi, da jih je kar nekaj, ki so del vašega življenja …
Imam srečo, da sem obdana z res čudovitimi, močnimi, polnokrvnimi ženskami, ki jim je mar za ta svet in si ga želijo s svojo ženstveno naravo negovati in soustvarjati. Ženske smo nosilke življenja, že v sami biologiji naših teles je neskončna ustvarjalnost, kateri se znamo z vso odgovornostjo predati.
Če bi ozdravile svojo ženskost in vzele nazaj svojo moč, bi lahko s svojo ljubečo predanostjo marsikaj spremenile v svetu.
Ravno sem napisala knjigo, o inicijacijski poti v gozd, kjer se mlada ženska uči o naravi svoje divje duše, o svetosti telesa, o prvinski ženski moči ter njeni globoki prepletenosti z naravnim svetom. Upam, da bo služila kot kažipot mnogim ženskam, da najdejo svojo divjo dušo.
Koliko je pomembno imeti pristen stik z naravo, jo upoštevati, ljubiti, sprejemati? Ali je to v sodobnem času sploh možno?
Sodobni čas nam ne daje časa za pristen stik s čimerkoli. Sodobni čas nam jemlje čas, našo pozornost od notranje svetlobe preusmerja, da zremo v luči nakupovalnih centrov in vseh ekranov, s katerimi smo obdani, medtem, ko notranje hiramo, kar se že kaže v, lahko rečemo, pandemiji izgorelosti in depresije. Ki pa ni nič drugega, kot stop znak duše, njen krik, da smo šli predaleč stran od življenja. Življenje pa je prepleteno z vsakim živim bitjem.
Nismo le del narave, smo narava.
Tako da čisto iskreno na vprašanje če je možno, bi rekla da za večino, žal ne. Danes se zbuditi in se zavedati, kako daleč smo zabredli, v kakšno uničenje smo spravili svet in sebe, je le še za izjemno korajžne posameznike, ki so dovolj pogumni, da čutijo karkoli, predvsem pa obžalovanje. In nato sprejmejo odgovornost za radikalne spremembe v načinu življenja in delovanja. Kajti potrebne so resnično radikalne spremembe. Zato pravimo, da ekološke reforme ne bodo dovolj, če ne spletemo globlje, duhovne povezanosti z naravo. In enako tudi kmalu vsi vitaminski dodatki in vsa kemija ne bo več dovolj, da bi držala naše telo skupaj, če ne bomo nahranili naše duše.
Kako pomembno je torej imeti stik z naravo, jo upoštevati in ljubiti? Esencialno je. Če želimo živeti.
