Nekje sem prebrala, da je vse, kar si lahko zamislimo, narava že ustvarila. In če dobro pomislite je 100 % res. Barve, vonjave, oblike, geometrije, vodo, ogenj, zrak … Karkoli imamo v mislih, nas je narava na svoj način prehitela in to že dolgo, dolgo nazaj. Pogled na lepoto, ki nas obkroža, je prvi korak pri čiščenju uma. Ko stojimo sredi nje, postanemo majhni, morda je to res iskren trenutek, ko se zavemo, kako smo pravzaprav minljivi in tudi nemočni. Dogodki, ki so zaznamovali naše kraje v zadnjem tednu, so to nedvomno tudi dokazali. Tako smo prešli z ognja prejšnjega poletja do neverjetne vode tega in povsod vidim ogromno jezo sil, ki nas obkrožajo. Kot čarovnica tudi vem, da gre za sporočilo, ki ga ne smemo preslišati. Hkrati v težkih situacijah vidimo skrivnost ustvarjanja, reševanja in pomaganja najboljših ljudi.
Slišala sem kar nekaj nepričakovanih misli. O naravi, ki se ne ozira na našo majhnost, na naše naklonjenosti, na tisto, kar nam je mar, na bolj ali manj pomembne ceste (vedno bolj nabite in vedno večji vir stresa za vse, ki potujemo skozi državo), ki jih je vsak od nas prehodil v veri, upanju ali želji, da bi na nek način, nekje, pustili svoj pečat. Narava ni vedno dobra, saj zna pustiti trupla na pločniku tik ob nas, sicer pa ne verjamem, da nam ponuja milo za drago, ker narava gotovo ni zmešan in osovražen otrok, ki stoji in razmišlja, kako se zoperstaviti našim bolj ali manj velikim grozotam, našemu neprimernemu vedenju. Zmotoma si predstavljamo naravo kot bi bila entiteta, ki je nekje tam, zunaj nas, kot da je nekaj, kar lahko gledamo od zgoraj, od spodaj, s strani, v vsakem primeru vedno kot nekaj ločenega od nas, kot nekaj, kar stoji in ni del nas. Mi smo le zunanji opazovalec … pa nismo.
Nismo le eksistence, ki naseljujejo svet, ampak smo v vseh pogledih del sveta; nismo njen gospodar, temveč njen drobec. In če si lahko zadamo eno nalogo v skupnem življenju, je to, da ustvarimo sorodstva, mreže, zavezništva, prijateljstva z drugimi delci, ki sestavljajo zemljo, torej nas samih. Cilj je zaznamovati drugačno pot do vseh tistih, ki se počutijo preveč prepričani vase in v svet, oziroma do tistih, ki o svetu razmišljajo kot o posodi, v kateri smo se znašli, in ne kot o plotnji izkušenj in povezav. Drugačen način razmišljanja od tistega, ki nas že tako globoko zaznamuje, še posebej v modernih časih (ki me vsakič znova prepričajo, kako so bili veliko bolj pametni in pravični stari, ko smo sploh ženske dobro vedele kdaj, kako in zakaj iti v naravo ter jo prositi za pomoč), ko imamo občutek, da smo gospodarji sveta in na naravo gledamo, kot da je nekaj, kar se nas gotovo dotakne, katerega del navsezadnje nismo. Danes smo, bolj kod kdajkoli prej, popolnoma odklopljeni od bistva in zato daleč od resnice.
Včasih me prešine, da bi dobro živela tudi brez pete brzine. Kot takrat, ko sem bila majhna punčka in me je mama peljala v šolo z rumenim Fičotom. Vozili smo ga vsak drugi dan, zaradi parne tablice in varčevanja z bencinom. Ostale dneve sva hodili peš v šolo, po celem hribu, v lepem in slabem vremenu, včasih tudi z avtobusom in sem bila takrat zelo srečna. Zdelo se mi je, da je to super izlet med mamo in hčerko, ne pa nuja zaradi bencina ali časa, ki je bil nenaklonjen. Oziroma naklonjen na drugačen način. A pri ljudeh je žal skoraj vedno tako: stvari opaziš in razumeš šele takrat, ko so mimo in na njih gledaš z neko mero nostalgije. In ne, ne bi bila danes rada brez računalnika, a bi gotovo zdržala z enim avtom v družini in nedvomno bi lahko večkrat vzela kolo. Če ne drugo, bi bili ljudje bolj povezani in bi imeli več časa za klepet, pa ne preko Whatsupa, klepet v živo, kot v starih časih, ko si šel v restavracijo in ni bilo telefonov na mizi. Danes brez njih že skoraj umremo; sama vem, koliko je moje delo povezano s tem, da sem neprestano dosegljiva. No, vsaj tako so me prepričali.
Govoriti o naravi pomeni govoriti o nas samih. Narava smo mi. Morda imamo v tem času posebno nalogo, ki jo stiska vse okoli nas zahteva: in zdaj jo moramo tudi opraviti. Morda je sporočilo samo eno: stopimo iz pozlačenih kletk, ki smo si jih zgradili, in naučimo se Biti Narava.
**Za tiste, ki vas zanima: kopalke Shein, zapestnice Maja Maras, halja Arianna, uhani Ralph Lauren.
