V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.
Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Postavite se na noge, tako kot junakinje, ki so nam odprle pot, in verjemite, da jim tegobe niso bile prihranjene. Tudi nam niso. A kot rečeno: kdo si nas sploh upa sesuti?
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Počivaj v miru, moj prijatelj. Te imam neskončno rada in danes moji angeli praznujejo, ker so lahko vsi ob tebi. Imajo srečo.
Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.
Zato bi včasih rada malo več. Manj stratih glav in praznih pogledov v službi. Več rok in objemov, saj bi nam zdaj moralo biti že kristalno jasno, da vsaka bije svojo bitko. Tudi jaz. In tudi ve.
Danes je takšen dan, ko želim pozabiti preteklost, si odpustiti in začeti znova.