Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Postavite se na noge, tako kot junakinje, ki so nam odprle pot, in verjemite, da jim tegobe niso bile prihranjene. Tudi nam niso. A kot rečeno: kdo si nas sploh upa sesuti?
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko, ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Biti torej. Samo to. Srčno upam, da mi vsaj danes uspe.
Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.
Zato bi včasih rada malo več. Manj stratih glav in praznih pogledov v službi. Več rok in objemov, saj bi nam zdaj moralo biti že kristalno jasno, da vsaka bije svojo bitko. Tudi jaz. In tudi ve.
Danes je takšen dan, ko želim pozabiti preteklost, si odpustiti in začeti znova.
Vse lepo in prav, a vmes se tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj.