Včasih pogrešaš prav to, kar ti je šlo na živce, in šele potem ugotoviš, kako so samoumevne stvari v resnici tiste, ki štejejo največ.
Blagoslovljeni smo takrat, ko imamo ob sebi ljudi, s katerimi lahko delimo tudi tišino.
Z lepo knjigo, polno pozitivnih misli, sedim na klopci in uživam minute, včasih ure ter skušam ujeti vse različne odtenke življenja, ki me te dni lovi v pastelnih tonih, s kačjimi pastirji in željo, da bi odpotovala daleč stran
Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje.
Peter Pan je nekoč izjavil: “Živeti bo zelo velika pustolovščina.” Ali kdaj razmišljate o tem, kaj si pravzaprav življenje želi od vas? Ali je resnično tako, da življenje živite in ga ne le pasivno spremljate?
V glavi sem imela željo, da bi napisala kolumno o ljubezni, ker je valentinovo skoraj pred vrati in tudi zato, ker je ljubezen gonilna sila, ki gradi mostove, premika zidove in najde poti, kjer jih sami ne vidimo.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.
Življenje od nas zahteva počasno rast, korak za korakom moramo razumeti, kdo smo in kam gremo, včasih pa pridemo do konca tunela, kjer lahko zagledamo luč, že s sivimi lasmi in gubami, ki krasijo naše čudovite obraze, konec poti in začetek vesolja, a še vedno ne vemo, kdo smo.
Vse, kar potrebujete, že imate. O tem nikoli ne dvomite, saj je vse v vašem srcu.
Včasih gre za pogled, drugič za način govora, tretjič za roke, morda za obliko nosu ali pozornost, ki nam je namenjena.