Verjamem, da ima vsaka izmed nas svoje zgodbe pod senčnikom: prebiranje romantičnega romana, ki ti na koncu ne pusti prav nič filozofskega, temveč le čarobni občutek, da je vse na svojem mestu, je nekaj povsem edinstvenega.
Nekaj sekund, največ minuto, breztežnostno lebdim v milnem mehurčku, kot bi bila v drugi dimenziji, daleč od sveta, in opazujem plažo iz zraka. Nimam preteklosti in ne potrebujem prihodnosti.
In tukaj je čudovita stran zrelosti, ko se nehaš bati samote in tišine, pravzaprav uživaš v trenutkih, ko se okoli tebe ne dogaja nič.
Ko sem te točke zagledala na papirju, so mi dale misliti. Predvsem v smislu, da bi se bilo dobro zavedati, katere so stvari, ki jih v življenju lahko izboljšamo, dobra novica pa je, da jih tako ali drugače že imamo.
Ljudje, ki so odšli, izkušnje, ki jih imamo, ljubezen, ki ti je zlomila krila, prijateljica, ki živi predaleč, so stvari, ki jih v resnici nismo izgubili. So del nas in naše zgodovine.
Včasih pogrešaš prav to, kar ti je šlo na živce, in šele potem ugotoviš, kako so samoumevne stvari v resnici tiste, ki štejejo največ.
Blagoslovljeni smo takrat, ko imamo ob sebi ljudi, s katerimi lahko delimo tudi tišino.
Z lepo knjigo, polno pozitivnih misli, sedim na klopci in uživam minute, včasih ure ter skušam ujeti vse različne odtenke življenja, ki me te dni lovi v pastelnih tonih, s kačjimi pastirji in željo, da bi odpotovala daleč stran
Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje.
Peter Pan je nekoč izjavil: “Živeti bo zelo velika pustolovščina.” Ali kdaj razmišljate o tem, kaj si pravzaprav življenje želi od vas? Ali je resnično tako, da življenje živite in ga ne le pasivno spremljate?