Povem vam, da zna biti življenje prav čudovito.
To je bil teden žensk.
Dobrodošle torej, drage moje, tokrat pri meni doma.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Ko razmišljam o življenju danes, lahko rečem, da od nas zahteva le eno: odpornost.
Ko istočasno verjamemo vsemu, pomeni, da pravzaprav ne verjamemo ničemur.
V življenju moramo najti prave strasti zato, da srce dela prevale, in prave trenutke, da preveč ne razmišljamo o bodočnosti, ker je že jutri velik dvom in lahko se zgodi, da sploh ne pride.
Potem grem v trgovino, nabavim sveže vrtnice in tulipane in me sploh ne zanima, ali je sonce ali ga ni. Ker je svet takoj lepši.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.
Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.