Onkraj težav

Marcel Proust je nekoč povedal, da pravo raziskovanje ne pomeni, da se lotiš iskanja novih zemelj, temveč da jih gledaš z novimi očmi. Z novimi očmi tudi sama stopam v leto 2019, pripravljena kot še nikoli, da za seboj pustim vso staro kramo, ki se je skozi čas nabrala, in odprem vrata novim ljudem, nazdravim svoji ekipi, s katero že toliko let pridno ustvarjamo dobre vsebine in ljudem, ki so bili do sedaj ob meni. Čas je nekatere odstranil, poslovno sem doživela preobrate in veter življenja me je ponovno postavil na novo pot, ki je v resnici že bila, a je zaradi prevelike cone udobja nisem želela raziskati. In zdaj sem tukaj, ponovno kot Alica v čarobni deželi, tudi jaz na svojem orkanu in roza balonu, a tokrat ne razmišljam, kje bom pristala. Všeč mi je samo biti, v tem čarobnem decembru, ki diši po cimetu in mi je dal možnost na noge spraviti nove projekte ter z veliko žlico jemati iz posode življenja tako, kot nam je tudi dano.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

V življenju je namreč res tako, da lahko naredimo predvsem dve veliki napaki: ne iti do konca in ne začeti. Mojstrica sem v obeh smereh, zato vem, da imam še veliko poti pred sabo, da bi dokončno zbrusila tiste dele karakterja ali duše, ki mi pač ne omogočajo biti dovolj pogumna, oziroma dovolj verjeti, da mi bo uspelo. In ko se spremeniš, je že tako, da se spremeni tudi svet, ki postane odsev tebe. Če ne drugega, je tako, da sem se naučila bolj poslušati in manj govoriti, konec koncev imamo dve ušesi in samo ena usta, očitno je nekaj na tem. V kolikor pa bi morala izbrati med tem, da imam prav ali da sem prijazna, bi nedvomno izbrala prijaznost. Kajti, saj veste, četudi je nebo polno oblakov in že skoraj črno, to še ne pomeni, da je sonce izginilo, je samo pokrito in prej ali slej se bo tudi prikazalo. Podarjam prijaznost ljudem, ki si je ne zaslužijo, in včasih tako močno stiskam zobe, da kar pokajo, a se na koncu izplača. Ne izgubim svoje identitete in ne sklepam kompromisov za stvari, ki so zame preveč pomembne. Ne hodim več po svoji duši, kot bila samoumevna, ne jemljem vse za dano zato, ker včasih ni. In potem nekako steče.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Če želiš priti do zore, ni druge poti, kot da se sprehajaš v temi. Podobno kot s soncem je tudi v tem primeru tako, da zvezde so, četudi jih ne vidimo, pomembneje je, da jih čutimo. Da nekako vemo, da je zvezdni prah nad nami in tisto čarobno lesketanje se dogaja, četudi se vsi postavijo na trepalnice, proti temu ne morejo ničesar. Nekako tako je tudi v meni; bile so vojne, začutila sem moški ponos in premalo ljubezni, ne le do sebe, do življenja nasploh. Premalo spoštovanja do srca in premalo tankočutnosti zato, da ne bi bila osamljena. V mojem vesolju imajo stvari veliko odtenkov, a tudi tiste, ki mi niso najbolj všeč, se kar dobro lesketajo. Kot obleka, ki jo nosim in za katero boste morda mislile, da nima prave priložnosti, ker je tako polna vsega, a priložnost je tam, kjer jo najdem sama in prisegla sem si, da jih bo vedno več. Takih lesketajočih, čarobnih, mirnih in samo mojih.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Danes imamo na voljo 86.400 sekund. Ne ravno malo, kajne? Ali že veste, kako jih boste potrošile? Življenje je pravzaprav v tem, da spustimo in smo čim večkrat praznih rok, saj le tako lahko sprejmemo. In takoj dobim asociacijo na garderobno omaro: v kolikor je razmetana in polna vsega, ne mislite, da boste našle prostor za nove obleke. Tako je z ljudmi. S čustvi. Situacijami. Tako je v življenju. Danes postavljam piko, še eno, a očitno je tako, da jih v sebi rabim ogromno. Ogromno pik zato, da zarišem novo pot in ne želim si, da bi bile drobtine iz kruha, ker ne bi rada tvegala, da jih kakšen nagajiv ptiček poje. Vsak korak je ključno pomemben za cilj, ki smo si ga zadali, vsak korak bi morale zato častiti, kot velik dosežek na poti do svojega cilja. In veste, kaj? Imam občutek, da nisem srečna zato, ker je vse brezhibno, prej bi rekla, da sem srečna zato, ker znam pogledati onkraj težav.

Foto in make-up: Biljana Babič

In na koncu dneva vem, da nisem nikoli sama. Obstaja neskončna moč, ki vsak dan vodi zvezde in ta ista moč, vodi tudi nas.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

7 komentarjev
  1. Vsak korak je nov, edinstven, pripravljen na nove poti…. paralizira nas samo strah (večinoma o nesmislih), ki nam ga vcepljajo od rojstva dalje… srečno!!!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.