Vse najboljše, Sofia

Saj točno ne vem, kdaj napoči tisti poseben čas, ko postanejo otroci in starši nekoliko oddaljeni, ko hormoni naredijo svoje in se vezi zdijo krhke, ko nobena stvar ni na svojem mestu in besede kar visijo v zraku. Morda se za vogalom že pripravlja kaj podobnega in že zdaj vem, da nama ne bo enostavno, a kot vsi viharji, ki pridejo in gredo, bo tudi ta faza le trenutek v življenju. Morda sem opazila, da se včasih tvoje razpoloženje spreminja in postane odvisno od barve neba, da ti luna ukrade kakšne skrite sanje, ki pa jih še vedno deliš z mano, ali da so tvoje misli kot ukoreninjene v zraku, daleč in hkrati blizu, nekje nad mojo glavo. A za nobeno stvar na svetu ne bi zamenjala biti mama tebi, Sofia, v dobrem in slabem, z vsem, kar prestajava vsak dan, s smehom, solzami, potovanji, klepeti pod kovtrom in objemi, ki dišijo po neskončnosti. Ker ti si moje nebo in mavrica, luna in zvezde, vesolje in vsi planeti, del mene za vse večne čase. Morda biti mama pomeni prav to: živeti hkrati v svojem in drugem telesu.

Kdo ve. Morda sva se v preteklosti že srečali, sumim, da je bil odnos med nama obrnjen, ti mama in jaz hči in ni težko verjeti, da so me tiste zelene oči vodile po svetu, se ustavle ob vodi, pripovedovale zgodbe o morskih deklicah in našle prave besede vsakič, ko sem jih potrebovala. Ker ti to znaš: najdeš pot v meni in izven mene, narediš prostor, kjer ga ni, in izbereš ljudi po intuiciji, ker so tvoje antene tako žive in vedno prižgane, jaz pa jih ne bi nikoli utišala, saj me je življenje naučilo, da so naše edino pravo vodilo. So trenutki, ki me vidijo preprosto srečno in mirno, da so vibracije tako močne in se mi zdi, da znajo premakniti osi in geometrijo zvezd, spremeniti neskončno algebro vesolja, leteti onkraj vsega in pristati kdo ve kam. Ob meni ti, mala zvezdica, tako vihrava in zahtevna, a kaj bi brez tebe? Rada imam stopnice, ki se končajo v tvojem varnem objemu, potem se izgubijo na podstrešjih ali v praznih sobah, polnih spominov, ko si bila še tako majhna, svetlolasa in nagajiva. Zvečer skupaj sediva na terasi, čarovnici in magični, polni skrivnosti in pokriti s svetom, ki je le najin: pogled na luno je takrat čudovit.

Tako kot včasih je noč še vedno težavna in težko zaspiš, polna vprašanj, radovedna in igriva, kot bi bila neskončen vir čarobne energije. Veš, kako je s tem, včasih sem prav utrujena in bi se samo zgrudila med blazinami, a ti si tam, ne zamudiš pol sekunde življenja in res mi ni jasno, kako ti uspeva. V tvojem objemu postane tisto, kar je bil rob, prekinjena črta, preplet, spet, kot po čudežu, popoln krog. Vedno bolj pogosto potrebujem le tvojo besedo, nasvet ali mnenje zato, ker na svet gledaš z drugačnimi očmi; del tvojega obraza je obrnjen proti meni, drugi proti neskončnosti. Nikoli nisem verjela, da otroci pridejo k nam slučajno; sama si potrdila, da si me izbrala, “ker sem te videla v modri majici in sem vedela, da hočem k tebi”. Težko je razumeti spomine majhnega otroka, a si me vedno napolnila z radovednostjo in znanjem, vedno bila korak naprej in vedno imela na robu ustnic besede, ki so bile prave zame. Opravičujem se za vsa prejšnja življenja, v katerih te nisem opazila, morda je res, da se poznava že celo večnost in le vesolje ve, koliko sva prepleteni.

In danes praznuješ dvanajst let življenja, s svojim notranjim soncem in oblaki, ki jih burja včasih nese sem in tja. A na koncu priletiš k meni, kot metuljček na rami, ki ga niti ne čutiš, čeprav dobro veš, da je nekje na tebi. Želim ti, da bi bila vedno srečna, mirna in iskrena, da bi lahko izbrala le prave ljudi, s pristnimi čustvi in nasmehom na obrazu. Da bi bilo čim manj viharjev in turbulenc, ker te včasih samo prizadenejo in bolj malo pustijo, da bi drsala na ledu lahkotno in breztežno, kot to počneš že zdaj, ko se sredi zime preleviš v profesionalno drsalko in res mi ni jasno, od kod to znanje. Pa vendar … v tebi je bilo vedno nekaj magičnega, ki ga morda zaznam najbolj jaz, kot mama in s svojimi očmi. Iskreno ti povem, da si od prvega trenutka, ko sem te zagledala, naredila moje življenje popolno in ti bom zato neskončno hvaležna za vekomaj.

Auguri Nanan.