Hvala, ker si.

Ljubezen do potomcev je nagonska in tako močna, da je njeno ‘zatiranje’ povsem skregano z zdravo pametjo matere narave.
Mogoče bi mi bilo lažje, če bi imela tako kot v angleškem jeziku na voljo eno manjšo potuho in isto besedno zvezo za ljubim te in rada te imam.
Že nekaj časa razmišljam, da moram napisati tudi kaj na to temo, saj sem mama in sem zato vedno v iskanju izdelkov za mojo Sofio, ki žal ni več dojenčica, ima pa še vedno mlado in občutljivo kožo, ki jo je treba varovati in negovati.
Življenje je uganka tudi zato, ker ne veš, kdaj se konča, a zaradi človeške nečimrnosti ga živimo tako, kot bi trajalo za vekomaj.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.
Zagledam tvoje čudovite oči, širok nasmeh in vem, da si moj največji zaklad, najboljša stvar, ki mi je bila podarjena, in hkrati sreča, v svoji popolni obliki.
Nikoli, resnično nikoli ne bom obupala nad našim poslanstvom in energijo. Žalostno sprejmem tiste, ki so na vodilnih položajih in imajo občutek, da bodo v grob odnesle vse, zato ne samo, da ne delijo, temveč tudi ne privoščijo.
In tukaj je čudovita stran zrelosti, ko se nehaš bati samote in tišine, pravzaprav uživaš v trenutkih, ko se okoli tebe ne dogaja nič.
Včasih pogrešaš prav to, kar ti je šlo na živce, in šele potem ugotoviš, kako so samoumevne stvari v resnici tiste, ki štejejo največ.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
Čaroben krog, ki nima začetka ali konca, kot materinstvo, ki ti podari nepričakovan dar in hkrati sladko skrb za vse življenje.
Od samega začetka sem razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz.