Po toliko letih še vedno menim, da je Gradež, ali po italijansko Grado, čudovito, romantično in posebno mestece, oddaljeno le uro in petnajst minut od mojega doma. Nanj me vežejo zelo zanimivi spomini.
Usnje, čipka, črna, bela: nepogrešljivi elementi letošnje zime, ki se kaže precej ženstvena, predvsem pa v slogu nosljivih kosov.
Intervjuvala sem jo v Milanu in me je popolnoma očarala: lepa, da te kap, in tudi tako preprosta.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
Naj vam zaupam, da sem včeraj postala Elle ženska 2016, za kar se iskreno zahvaljujem uredništvu in tudi vam, drage bralke, saj brez vaše podpore ne bi bila, kjer sem.
Zanimivo, kako mi je ta vzorec postal všeč, najbrž zato, ker spominja na moško srajco. Jaz ji pravim “gozdarska”, ampak v moji domišljiji jo nosi ameriški moški s pravim telesom in višino, kar v hipu prikliče nasmešek na mojem obrazu.
V sebi imamo gonilno silo in kot mačke, tudi sedem življenj. Preživimo. Pozabimo. Oprostimo. Gremo naprej. Takšne smo ženske.
Sem za tople pletenine, ki so jeseni koristne, saj nadomeščajo toplejše jakne ali plašče, sploh te dni, ko je na obali še vedno lepo in smo skoraj v kratkih rokavih, saj sonce prav prijetno greje.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.
Obožujem bluze, ker so tako multifunkcionalne, se ne mečkajo in poskrbijo, da postane vsak outfit nekaj posebnega.