Začetek junija zame pomeni začetek poletja, pa čeprav je do koledarskega pričetka v resnici še nekaj tednov.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
Upam, da se tu in tam tudi ve sprehajate z nosom v zraku in občudujete naravo, ki okoli nas cveti. Obožujem obalo v tej sezoni, tudi zato, ker so vsepovsod glicinije in s svojo lepo, nežno barvo, popestrijo zidove, terase, balkone in povrh vsega poskrbijo tudi za vonj, ki te kar omami.
David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.
Komaj čakam, da jo vidim.
Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Moje mesto in povem vam, da ni lepšega na svetu.
Izmed vseh stvari, ki jih v življenju počnem, je najlepša ta, da sem lahko mama.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Dobra knjiga in čokolada sta mi tako delali družbo ob vodi, kajti, saj veste, obožujem branje in čokolada je moj sladki greh, brez tega preposto ne gre.