Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.
To je bil teden žensk.
Dobrodošle torej, drage moje, tokrat pri meni doma.
Sporočite, prosim, če vam uspe, ker sama rabim zagon, pogum in dobro besedo, da se že enkrat zaženem. Moja je tako nabita, da so notri tudi gozdne živali, ne le ena, temveč cela družina. Že iz tega vidika se težko lotim, ker jim nočem odvzeti doma.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Ko razmišljam o življenju danes, lahko rečem, da od nas zahteva le eno: odpornost.
Všeč mi je misel, da vse to nekje tudi obstaja. In kdo ve, morda naredimo prav me skupno zabavo in mislim, da bi si imele povedati veliko!
Niso je še videli besne, ljubosumne, sebične, pretresene, muhaste ali razdražljive. Vedno je prijazna in pozorna, za vse ima nasmeh in prijazno besedo.
Medtem ko pišem, imam že na pol pripravljeno potovalko, tudi zato, ker je tam prav gotovo lepo vreme, mi pa se še borimo. Zakaj torej ne? Skok do Španije ni tako velik in gre za deželo, ki nas je vedno vesela ter vsakega turista sprejme z velikim objemom.
Ko istočasno verjamemo vsemu, pomeni, da pravzaprav ne verjamemo ničemur.