Pred mnogimi leti me je profesorica na Univerzi v Italiji predstavila pred velikim vprašanjem: Kaj boš napisala za diplomsko nalogo? In seveda naj bo drugačno, izvirno, novo in zanimivo. Po dolgem razmisleku sem se odločila za temo, ki je bila takrat zelo neraziskana, kar se mi je po svoje zdelo dokaj čudno: vloga očeta v razvoju otroka. Bilo je namreč nešteto knjig na temo, kako mame vplivajo na vzgoj otrok, kakšna je dobra mama, kako mama kroji življenje in osebnost otroka, o očetu pa je bilo zelo malo. Vem, da se je od takrat marsikaj spremenilo, a odnos med očetom in otrokom ostaja še vedno poln odprtih vprašanj. Zato me knjiga Mama sinu, Lucije Čevnik, doktorice socioloških znanosti, profesorice, specializantke lacanovske psihoanalize in svetovalke za reševanje nezdravih odnosov ter celjenje ranjene samopodobe, toliko bolj zanimala. Ljubka, majhna, sladka, a hkrati tudi resna in polna odličnih napotkov, tokrat nagovarja mame in sinove ter sledi uspehu prejšnjih knjig, kjer je govorila od odnosu med mamo in hčerko.
In tukaj je že nova knjiga, ki nadaljuje zgodbo prejšnjih, a tokrat mama nagovarja sina in se tako odpre popolnoma nov, moški svet, ki pa je še kako zanimiv. Po eni strani se mi zdi logično, da si se odločila prav za to knjigo, po drugi verjamem, da je bila velik izziv. Kakšna je torej resnična zgodba o njej?
Ta zadnja knjiga, Mama sinu, je bila zame res kar velik izziv. Po prvi, Mama hčerki, nisem niti razmišljala, da bi sploh še kaj pisala. Pravzaprav je tudi moja prvi knjiga nastala brez intence, da sploh napišem knjigo. Kar zgodila se je … Kot posledica dogajanja oz. odnosa z mojo hčerko v času korone. Najin vse bolj napet odnos je takrat spontano pričel odpirati vrata v mojo, do tedaj zapečateno (nezavedno), preteklost. Knjiga je odraz moje samorefleksije in poskus hčerki predati vse tisto, kar bi ji nemara morala povedati, predati, pa tega nisem znala, zmogla ali vedela kako. Knjiga Mama sinu pa ima svoje prve zametke stvarjenja v prošnjah, željah in številnih spodbudah bralk, ki so si želele podobno knjigo, kot sta Hčerka mami in Mama hčerki, predati tudi svojim sinovom. „Uf, tole zna biti pa zame kar velik izziv. Saj nimam sina!” Res pa je, da pri svojem delu zelo veliko delam tudi z mamami sinov in seveda tudi s fanti. Pa sem si rekla: »No, pa dajmo!« In tako, tukaj je – Mama sinu.
Zelo so mi všeč citati iz knjige, med katerim je ta, da tudi moški imajo pravico do solz. Kakšna je danes družba glede tega, smo naredili kakšen korak naprej, ali še vedno vzgajamo fante v smislu: Ne jokaj, saj nisi punčka!
Fantom so solze še zmeraj pogosto prepovedane in zasmehovane. Se ne spodobi, če fantje jokajo. Ni redko, da slišimo takole opogumljati fante in jih učiti maskirati svoja pristna čustva in občutke.
Večina fantov ima v določenem obdobju za vzornike razne super junake ali vrhunske športnike, ki jim je skupno, da navzven kažejo svojo nepremagljivost, trdnost, zagnanost, neomajnost, neizprosnost, pokončnost. Saj s tem ni nič narobe, če bi ti „super junaki” pokazali tudi svojo drugo, šibkejšo plat.
S tem bi fantom dali vedeti, da je čisto normalno, da ima lahko vsak kdaj slab dan. Vsak človek kdaj občuti razočaranje, nesprejetost, žalost. Nič ni narobe, če ob teh občutkih potočiš solzo, četudi si fant, super junak ali super vplivnež. Saj enkrat vselej pride dan, ko je spet vse dobro. Mi pa fantom govorimo, da je sramotno, če boli in je hudo. Tudi, če/ko se fantek sreča s takšnimi občutki, mu prigovarjamo, da to, kar občuti, ni resnično in ga silimo, naj se pretvarja in zanika. Bodi močan za vsako ceno! Kot pravim v knjigi: »Dragi moj fant, kot sam dobro veš, fantje jokajo, in prav je, da kdaj jokajo. Normalno je, da se izgubijo v bolečini in jo gasijo s solzami. Junak, ki nikoli ne pade, živi le v pravljici. Ti pa si resničen.« Dogaja pa se tudi, da so fantje (pa tudi dekleta, seveda) danes tako zelo zaviti v vato, da sploh ne morejo občutiti kakršnekoli bolečine ali se soočiti s tistimi manj prijetnimi občutki.
Mame jih s svojo pretirano zaščito in „helikopterskim” načinom vzgoje oropajo izkušenj soočanja z neprijetnim. S tem ustvarjajo čustvene „invalide”, ki so poponoma neopremljeni za spopadanje s težavami in izzivi življenja, ki pa so žal, neizogibno dejstvo.
Tako se zgodi, da ko otrok sliši prvo žaljivko in naleti na prvo kritiko ali oviro, preprosto odpove. Doživi takšen šok, nebogljenost in čustveno krizo, da se iz nje zelo težko izvleče. Zato rada rečem, da danes fantje ne smejo jokati, ker mame jokajo namesto njih.
V knjigi omenjaš srednjo pot in da je dobro, če po njej hodimo. Katera je srednja pot?
Srednja pot je pot ravnovesja. Na njej ni ničesar ne preveč in ne premalo. Vsega je ravno prav. Taka pot ni samo lepa, na njej naletimo tudi na kaj grdega, otožnega, žalostnega … In kar pride, pride in vse je za nekaj dobro. Jin in jang. „Lagom”, bi rekli Švedi, ničesar preveč. To je ena od številnih popotnic, ki jih mama v knjigi predaja sinu. Naj bo sinova življenjska pot, pot ravnovesja.
Ali obstaja velika razlika med vzgojo punčke in fanta? Sta si v osnovi podobna ali niti ne? Kakšna je tvoja izkušnja?
Četudi bi marsikatera mama rekla, da vzgaja svojega sina popolnoma enako kot svojo hčer, to velikokrat ne drži popolnoma. Razlike so vidne v načinu komunikacije, dodeljevanju vlog in opravil, pri popuščanju in postavljanju mej. Tega se kot starši redko sploh zavedamo. Res je, da mlajši kot so otroci, manj so te razlike opazne. Najbolj pridejo do izraza od najstništva dalje. Takrat mama s hčerko razvije drugačno obliko zaupnosti kot s sinom. Opogumlja jo drugače kot sina.
Hči na nek način nadaljuje mamino vlogo in ji pogosto postane precej podobna. Sin pa se v neki točki razvoja začne identificirati z očetom, kar pomeni odmik od prvotne odvisne navezanosti z mamo.
Prav zato je tako pomembno, da ima tudi oče v odnosih pomembno vlogo in avtoriteto, s katero vleče sina stran od matere, da mati in sin uspeta prerezati „popkovino” navezanosti in spojenosti. To je nujno, da se sin zmore postaviti na lastne noge in zaživeti samostojno in svobodno življenje.
Kakšna pa je vloga matere v odnosu s sinom?
Narava tega odnosa se je zelo lepo razkrila, ko sem se ukvarjala z naslovnico knjige. Pri prvih dveh knjigah o mamah in hčerkah sta na naslovnici upodobljeni tako mati kot hči. Pri knjigi Mama sinu pa sem oklevala: dati na naslovnico oba ali zgolj sina? Naredila sem mini raziskavo in anketa je pokazala, da so se skoraj vsi fantje/moški odločili za naslovnico brez mame, skoraj vse mame pa so me kar strogo opominjale, da je samoumevno na naslovnico dati oba – mater in sina. „Kaj bo sin brez mame?!” Ta eksperiment kar zgovorno govori sam zase, kako si mama želi biti v središču sinove pozornosti, čeprav se sin že „vleče” stran od nje in si išče lasten in neodvisen prostor pod soncem. Mame, ki sina ne znajo in ne zmorejo izpustiti, ustvarjajo t.i. „simbolni incest”, ki sina vodi v duševno paralizo.
Takšen sin postane mamin princ, ki mu je vse dovoljeno. Nemalokrat se zgodi, da mati s sinom, sploh, kadar so odnosi s partnerjem/možem slabi, ko moški v družinskih odnosih ostane brez avtoritete, naveže pretirano spojen odnos.
Taka mati žali svojega partnerja, ga ponižuje, razvrednoti, medtem ko sina postavlja na piedestal in z njim ustvarja psevdo partnerski odnos. Poveličuje njegovo moškost, a obenem tlači njegovo spolnost in mu onemogoča, da bi lahko odrasel. S takšno vzgojo ustvarja večnega mladeniča, ki postane »mamin sinko«. Če se takšen mamin sine sploh upa zaljubiti v drugo žensko (žensko, ki ni mama), bo mama občutila izredno ljubosumje. Snaho bo žalila, poniževala, izkoriščala bo vsako njeno hibo in pomanjkljivost in z njo skušala omajati sinovo ljubezen in naklonjenost do izbranke. Od tod tudi simbolika »hudih tašč«, saj nobena »ta mlada« ni dovolj dobra za maminega fanta. Mama bo igrala žrtev, izrabljala solze in ustvarjala drame, le da bi sina privezala nase in ga iztrgala iz rok potencialne snahe. Veliko moških se nikoli ni sposobnih izviti iz maminega oklepajočega objema. Vse življenje živijo ujeti v pretirani materinski ljubezni. Mama lahko vzgaja tudi zelo hladno.
Mati, ki sina žali in smeši, ustvarja moškega, ki si v življenju sicer želi topline in ljubezni, pa se zaradi izkušenj iz otroštva boji tesnejšega stika in navezanosti. Vsakič, ko bi se moral odpreti in zvezo poglobiti, raje pobere šila in kopita ter pobegne iz zveze.
Mati ima lahko sina tudi za »lutko«, marioneto, ki mora izpolnjevati njene neizpolnjene in neuresničene osebne ambicije. Postane objekt, predmet maminega samodokazovanja, češ „kako dobra mati sem in kako „zlatega” sina imam!” Takšen sin ima v odraslosti le dve možnosti: ali igra mamino marioneto ali pa z njo prekine stik, saj mati le redko zmore spregledati svoje ambicije, ki sina silijo, da živi življenje po scenariju, ki ga je zanj sama ustvarila.
Kakšen je bil največji izziv med pisanjem knjige?
V največji izziv mi je vsekakor bilo razmišljati z vidika fanta, ki mu je knjiga namenjena. Pa tudi mame, ki ima sina. Verjamem, da je knjiga fantovo skrivno čtivo. Najbrž bo spravljala v rahlo zadrego, ko jo bo sin dobil v dar. A, ko bo v stiski, ko po potreben sočutne besede in spodbude, pa bo čutil zadrego in nelagodje prositi zanju, takrat bo knjiga, varno, za zaprtimi vrati sobe, vzeta s police v branje in razmislek. No, tako nekako si to predstavljam …
Kako ti gledaš na svoje knjige, so lahko prav priročnik za mame?
Veliko mam mi pove, da so jih moje knjige resnično globoko nagovorile. Ob branju so veliko razmišljale o sebi in vlogah, ki so jih oz. jih še zmeraj igrajo v odnosu s svojo mamo na eni strani in lastnimi otroki na drugi strani. Vez z mamo oz. s komerkoli od prvih pomembnih oseb v našem življenju (lahko so to tudi očetje, babice, dedki, skrbniki), je prva, zelo globoka in trajna vez. Zaznamuje našo osebnost, kdo postanemo, kako gledamo na življenje, kako se lotevamo premagovati ovire in kakšne odnose si v odraslosti pletemo. V vseh treh knjigah so zbrani napotki, življenjske resnice, ki bi jih mama želela predati svojemu sinu, hčerki, pa mogoče tega ni znala, zmogla ali vedela, kako to povedati in prenesti svojim naslednikom.
