Prazen prostor, ki nam vedno pomaga

Ko se počutimo slabo, lahko naredimo nekaj zelo preprostega: spomnimo se, da je v nas skrivno mesto, prazen prostor. V tisti nevidni tišini, ki živi v nas, kjer morda celo sebe najbolj ne poznamo, leži naše bistvo in skupaj ozdravitev vsake tegobe. V glavnem smo natanko tisto, česar sami ne vidimo. V tej redki in nevidni tišini, ki prebiva v vsakem od nas, je preventiva, zdravilo in rešitev težav. Zato je kar dobro, če se včasih odmaknemo, skrijemo, in se tako oddaljimo od znanega. Odmakniti se pomeni ozdraviti sebe, se regenerirati, pustiti Jazu, da naredi svoje. V vesolju ni semena, ki ne bi bilo skrito, da bi ustvarilo življenje rastline, živali, človeka. Odmik je recept vseh tegob.

A zanimivo, ko nas boli, naredimo prav nasprotno in marsikdaj stečemo do prijatelja ali ga pokličemo, da mu povemo svoje težave in odgovore, če ne celo rešitve, v sebi niti ne iščemo. Pri tem nam ljudje lahko težko pomagajo, saj vsakič, ko spregovorimo o težavi, le-to še okrepimo. Besede povečujejo nelagodje. Praznina pa zdravi. Kolikokrat sem tudi sebe zalotila pri tarnanju in zrno je postalo pest peska, potem že hribček, na koncu cela gora. Ko pa sem se oddaljila samo za nekaj korakov, je fatamorgana izginila in ostala je realna slika: nič posebnega, samo skala v moji glavi. Tako kot se seme skriva v zemlji, da ustvari rastline, tako kot se oplojeno jajčece skriva v maternici, ko se zatečemo vase, vstopimo v kozmos svetlobe in najdemo sebe.

Življenje me je naučilo najti prazne prostore in zanimivo, kako se v mladih letih res trudiš, da bi jih čim prej napolnil. Ta želja po polnosti z leti izgine in ne samo to, da postane manj več, tudi praznost ima kar naenkrat svoj čar, ker omogoča nešteto poti in včasih potrebuješ samo to: znanje, da vseeno obstaja pot. Morda ne samo ena. Zato je pomembno, da čez dan, tudi ko smo med drugimi, zaznavamo svojo »prazno« plat, kar pomeni biti prisoten, ne da bi imeli kaj povedati sebi ali drugim. Če pozdravljamo praznino, ki nam jo prinašajo zapustitve, je slovo vir napredka, preporoda, novih priložnosti za življenje. Če se upiramo, če obžalujemo, se bomo mučili leta. Nekako tako: moraš doseči dno, da se vrneš v življenje. In vsi smo bili enkrat tam. Včasih tudi večkrat.

Prazen notranji prostor omogoča, da se odmaknjeno opazujemo, da začnemo dojemati tisto, kar nismo: znanje, ideje, občutki, čustva so dejavniki, ki določajo našo osebnost, a se od njih lahko distanciramo, kadar koli želimo, in se jih odločimo spremeniti ter spremeniti tudi sebe. Tukaj je bogastvo tega prostora, praznega kraja, kjer se lahko odločimo biti ali ne biti, kjer smo tisto, česar sami sploh ne vidimo, prostor brez odmeva in ega, ki ponuja možnost trenutnega reseta, da se distanciramo, da ponovno zaužijemo koncept svobode in ga pretvorimo v različne možnosti izbire.

V mislih se mi pletejo besede Hermana Hesseja:

Siddhartha je imel cilj: postati prazen, prazen žeje, prazen želja, prazen sanj,
brez veselja in bolečine. Umirati, ne biti več on, najti mir izpraznjenega srca,
v depersonalizaciji misli, ostati odprt za čudež, to je bil njegov cilj.
Ko je bil vsak ostanek ega premagan in ugasnjen, ko je vsaka želja in vsak impulz utihnil v srcu, takrat se je morala prebuditi končna globina stvari, najgloblja plast bitja, popolnoma brez Jaza: in to je velika skrivnost.

Ne spomnim se, kdaj in kako se je Siddhartha našel, a prepričana sem, da pot ni bila enostavna. Nikoli ni.

Za tiste, ki vas zanima: obleka Qualcosa di Blu – Trst, lokacija Hotel Koper