Rada te imam

»Rada vaju imam.« Pobožam po glavi hči in nato še sina. »Tudi midva imava rada tebe,« mi skoraj soglasno odgovorita otroka. Na poti iz otroške sobe mi potem še nekajkrat omenita, da me imata res rada. »Rada te imam, mami.« Seveda jima ne ostanem dolžna: »Jaz tudi tebe.« Pogovor bi se znal vleči v nedogled, če ga ne bi prekinil moj dokončni odhod iz sobe. Tako z mojima najmlajšima običajno že nekaj let zapored zaključujem dan. Če odmislim tistih nekaj večerov, ko smo si skregani in jezni v trmastem podtonu priznali, da se imamo vseeno radi, se ne spomnim,  kdaj nazadnje se zvečer nismo imeli. Besedna zveza, s katero si izkazujemo medsebojno spoštovanje in ljubezen, nam ni tuja. Še več, z lahkoto nam gre z jezika in količina je, kljub mnenju nasprotnikov, ne razvrednoti.  Saj veste, večkrat, ko nekomu omeniš, da ga imaš rad, manj naj bi besede pomenile, postale naj bi prazne, mašilo vsakodnevnega pogovora. Pa ni tako. Sama jih čisto vsakič izrečem z enakim občutkom radosti, pa naj bo to enkrat na leto ali desetkrat na dan.

Bojazen, da bi se besedne zveze navadili kot brezplačne vrečke v trgovini, je odveč. Spet drugi vidijo v ‘pretiranem’ izkazovanju tako močnega čustva, kot je ljubezen do bližnjega, v obliki besed grožnjo dejanjem. Verjamem, da ste velikokrat že slišali tisto: ‘Pusti besede, pokaži drugače, da ga/jo imaš rada.’ Kdo pa pravi, da besede v danem trenutku niso čisto na mestu? Še posebej nesmiselno se mi zdi, ko s tovrstnim naukom življenjskih modrosti učijo otroke. Spomnim se starejše ženske, ki je na avtobusni postaji dveletni deklici, predvidevam, da svoji vnukinji, ki se jo je z ‘lada te ‘mam’ oklepala z rokami, zelo vljudno dopovedovala, da ji mora to dokazati drugače. Ne vem, kaj točno je bil njun dogovor, vem samo, da jo je deklica dokaj zmedeno gledala in babici svojo mantro ljubezni ponavljala, vse dokler ni prišel avtobus. Naj na tem mestu izkažem razumevanje tudi za vse tiste, ki imajo radi brez ‘rad te imam’. Nič ni narobe, če se ima kdo rad brez besed.

Poznam ljudi, ki jim  tovrstno sporočanje ni blizu. Na primer moj mož. Ne spomnim se, da bi ga kdaj slišala njegovim staršem reči, da ju ima rad. Pa ju ima! In če se jaz k svoji mami z veseljem stisnem in ji priznam, da jo imam zelo rada vsaj enkrat na dan, je ona tista, ki me ob tem poboža po laseh in stisne k sebi kot petletnega otroka, lahko pa me samo zmasira, ko me zgrabi v križu. Pa mislite, da me ima manj rada kot imam jaz svoja otroka? Dvomim. Tako so se naučili, tako so jo naučili. Izhaja iz delovne kmečke družine. Njena mama je trdo delala od jutra do mraka. Ljubezen ji je izkazovala s sveže pečenim kruhom, prvimi zimskimi škornji in s tem, da ji je omogočila šolanje. Njena babica, ki je bila v družini najbolj mil in topel človek,  jo je znala zelo lepo počesati, ji splesti kitke iz njenih tankih las, jo pobožati in skriti pod svoje krilo, ko ji je njena mama naložila preveč dela. Pa ji je babica kdaj rekla, da jo ima rada? Mogoče, a verjamem, da po vsesplošni praksi to gotovo ni bilo na mestu. Prava nista bila ne čas ne kraj. Vas, na kateri je odraščala, ni bila ameriški film, kjer so z ‘I love you’  pospremili vsak dvogovor med očetom in sinom, mamo in hčerjo ter partnerji.

Kako so se samo smejali, ko so kot druščina nekega večera v osemdesetih obsedeli pred televizijskim zaslonom in strmeli v kič, imenovan Dinastija. Scena je bila popolna. Skozi vrata vstopi Steven Carrington  in svojega očeta Blakea Carringtona pozdravi z običajnim (nanizanko smo/so gledali na hrvaškem programu, zato bo naslednjih nekaj vrstic zaradi pristnosti napisanih v hrvaščini): ‘Volim te tata.’  Tišino ameriške pravljice preseka mamin bratranec, ki navzoče nagovori, ali si predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi obisk svojega očeta kronal s pozdravom: ‘Tata volim te.’ Vsi so bili mnenja, da bi bil oče gotovo mislil, da se je sinu dokončno utrgalo. Da si je pustil rasti dolge lase in da je na kitari preigraval rokenrol skladbe, je nekako sprejel, ‘volim te tata’, pa bi bila povsem druga zgodba. Smeha polna soba!

Meni osebno besedna zveza rada te imam pomeni veliko, pravzaprav bi se brez nje težko znašla na svoji življenjski poti. Iz mene sta jo izvabila otroka, moja mala otročička, ki danes to seveda nista več, kot prava najstnika mi gresta občasno pošteno na živce, a ju imam kljub temu rada. Ko jo podarjam, z njo razveseljujem sebe in spet svoje bližnje, ki jo z veseljem prejmejo. Veliko bolj okorna sem z besedama ‘ljubim te’. Ne spomnim se, kdaj nazadnje, če sploh, sem ju poklonila možu. Raje ga imam rada. Mogoče bi mi bilo lažje, če bi imela tako kot v angleškem jeziku na voljo eno manjšo potuho in isto besedno zvezo za ljubim te in rada te imam? Kdo ve, bi jo potem na dan izrekla večkrat ali manjkrat?