Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Poletje torej. Moj navdih. In vedno misel, da bi rada imela ta letni čas za vekomaj. Tudi v srcu.
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.
Lepota je povsod in to me naredi neskončno srečno, skoraj pomirjeno, da obstajajo stvari v času, ki so tukaj za nas in jih nihče ne bo nikoli spremenil.
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Ko začutim te stvari imam občutek, da srce dela prevale: hop, hop, kot majhen otrok, zadovoljen preprosto zato, ker je živ.
Ko sem te točke zagledala na papirju, so mi dale misliti. Predvsem v smislu, da bi se bilo dobro zavedati, katere so stvari, ki jih v življenju lahko izboljšamo, dobra novica pa je, da jih tako ali drugače že imamo.
Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Dom je moj svet. Edini kraj, kjer se lahko usedem na fotelj in za seboj zaprem vsa vrata, vzamem knjigo, spijem najboljšo kavo in začnem razmišljati, da mi prav nič ne manjka.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.