Vendar, drage moje, če ste vsaj poskusile in zgrešile, vam lahko le čestitam, ker večina ljudi niti ne poskusi.
Z gubami, odvečnimi kilogrami in karizmo, ki he jo dvajsetletnica pač nima.
Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna.
Toliko lepega nas še čaka. Toliko jeseni, pomladi, zim in poletij. Toliko vsega. Škoda, da imamo le eno življenje.
“Poglej na svoje življenje, kot bi bila junakinja na platnu”, mi je zadnjič rekla, in povem vam, da deluje.
Pravijo, da samota našemu življenju doda več introspekcije in samostojnosti. A vendar imam občutek, da je veliko več tistih, ki samote preprosto ne prenesejo …
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.