David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.
Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko, ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.
Želim vam lepo valentinovo in tudi kakšno rožico, če pa ne pride, vedite, da jih ima cvetličarka za vogalom polno; samo zažvižgajte in uletim s šopkom. Potem pa še nazdravimo: na nas.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Vse lepo in prav, a vmes se tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj.