Če zaprem oči, sem v hipu v sanjskem svetu. Zelo me omami in upam, da bo tudi vas. Objem.
Nekje sem prebrala, da v kolikor nam je dano, potem tudi zmoremo. Vedno.
Zdi se mi, da me še drobtinice v postelji ne bi motile, vse, samo da sem malo sama in popolnoma brez obveznosti. Kdo ve, morda se mi do konca poletja želja uresniči!
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.
Od vseh ženskih napak moški najbolj sovražijo nepotrebno ljubosumje, saj veste, ko se lepimo kot školjke in ne spustimo ter sumničavo gledamo na telefone, maile in še marsikaj drugega.
Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?
Zelo, zelo se veselim današnjega kosila, predvsem zato, ker se bo zgodilo nekje po poti intuicije, ki me te dni močno vodi, pa ne samo v kulinaričnem smislu.
Nikoli, resnično nikoli ne bom obupala nad našim poslanstvom in energijo. Žalostno sprejmem tiste, ki so na vodilnih položajih in imajo občutek, da bodo v grob odnesle vse, zato ne samo, da ne delijo, temveč tudi ne privoščijo.
Zaprem oči in sem tudi jaz tam, brez skrbi, že štejem oblačke in razmišljam o kopalkah, potem pa hop, v vodo, ki je ravno prav hladna. Idealna zato, da me odnese daleč stran.
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.