Razumemo tuje napake in slabe odločitve, razumemo, da kdaj kdo vstane z levo nogo in mu je zato oproščeno. Sebe pa prav nič ne poslušamo in oproščamo vse manj, pravzaprav bi lahko rekla, da smo prav neusmiljene.
V tem procesu rasti, sprememb, globokega dihanja in čiščenja oseb, ki jih ne potrebujemo, sem se naučila nečesa novega.
Ne potrebujem ničesar drugega, samo nevidno nit, ki združuje nas tri in postavi stvari na svoje mesto.
V tem poletju sem se že naučila nekaj novega.
Ne gre za to, da smo boljši ali slabši. Gre le za to, da smo ljudje.
Biti mama je delo, poslanstvo in misija in če v življenju imate to srečo, vozite z eno brzino več.
Življenje je lahko neverjetno, če imaš le odejo in prave roke, ki ti nudijo objem.
Raziskave pravijo, da vsi prej ali slej začutimo samoto in imamo občutek, da smo na svetu sami, drugačni in nihče nas prav dobro ne razume.
Sreča in mir se začneta pri vas in nikar ne pozabite, da nista odvisna od drugih. In to je dobra novica.
Samota je resnično umetnost in še dobro, da je narava poskrbela za turbulence in viharje, ki prav gotovo ne trajajo za vekomaj.