Karkoli bo življenje prineslo, bomo me tri vedno skupaj: v mojih mislih so za vekomaj ustavljeni trenutki petja in smeha do solz, za stvari, ki so le naše in jih nihče ne razume.
Za vsakimi vrati se skrivajo temni prostori in naj dvigne roko tista, ki nima skrivnostne kleti in hkrati cone, ki je samo njena.
Dosegla si, da sem le spregledala.
Z gubami, odvečnimi kilogrami in karizmo, ki he jo dvajsetletnica pač nima.
Koliko let in koliko izgubljenih trenutkov v iskanju drugega. In res spregledamo, da je to “drugo” pravzaprav v nas.
Kar čutite, je sveto. Ko se poglabljate vase in najdete najbolj akutno bolečino, vedite, da je čarobna.
Toliko lepega nas še čaka. Toliko jeseni, pomladi, zim in poletij. Toliko vsega. Škoda, da imamo le eno življenje.
Včasih je kar dobro pustiti vse in se malo resetirati.
Ker je september po svoje nov začetek, naj bo to tudi nov način življenja.
Čeprav menim, da resnično premalo poslušamo svoje notranje strahove in smo premalo pozorne na osebne antene, je občutek nelagodnosti nekaj, kar zna v življenju tudi nagajati.